Daješ preveč? Kako pretirano razdajanje škodi tvojemu zdravju in odnosom
Če težko rečeš ne, te je strah razočaranja drugih in pogosto pozabiš nase, je čas, da preveriš, ali si tudi ti kronični "overgiver". Pretirano razdajanje pogosto izvira iz dobrih namenov, a dolgoročno lahko vodi v izgorelost, zamero in neravnovesje v odnosih.
Skrb za druge, pripravljenost pomagati in empatija so lastnosti, ki jih družba praviloma ceni. A obstaja meja, po kateri dajanje ne krepi več odnosov, temveč začne izčrpavati posameznika. Pretirano razdajanje oziroma tako imenovani overgiving je vzorec vedenja, pri katerem posameznik sistematično postavlja potrebe drugih pred svoje, pogosto na račun lastnega zdravja, dobrega počutja in občutka lastne vrednosti.
Kaj je overgiving in zakaj nastane?
Overgiving se najpogosteje pojavi v odnosih, kjer se ena oseba počuti pretirano odgovorno za čustva, težave ali srečo drugih. Takšni ljudje pogosto prevzemajo vlogo pomirjevalca, rešitelja ali mediatorja, tudi kadar jih nihče za to ne prosi. V ozadju so lahko izkušnje iz otroštva, odnosi z odvisnimi ali čustveno nestabilnimi osebami, strah pred zavrnitvijo ali globoko ukoreninjeno prepričanje, da so vredni le, če so koristni.
Kako prepoznati, da dajemo preveč?
Značilno je, da overgiverji težko rečejo ne, jih spremlja občutek krivde, kadar postavijo mejo, in pogosto pomagajo tudi tistim, ki njihovega truda ne vračajo. Pogosto so utrujeni, čustveno izpraznjeni in imajo občutek, da se morajo v odnosih nenehno truditi. Dajanje ne prinaša več zadovoljstva, temveč izčrpanost, tiho zamero ali občutek, da so samoumevni.
Overgiving in miti o empatiji
Pomembno je poudariti, da pretirano dajanje ni nujno znak večje empatije. Pogosto gre bolj za potrebo po nadzoru ali potrditvi kot za globoko sočutje. Empatija pomeni sposobnost poslušanja in razumevanja drugega, ne pa prevzemanja njegovih težav. V zdravih odnosih so posamezniki odgovorni zase in sposobni nositi posledice lastnih odločitev.
Posledice za zdravje in odnose
Dolgotrajno pretirano razdajanje lahko vodi v kronični stres, izgorelost, anksioznost in telesno utrujenost. V odnosih pa ustvarja neravnovesje moči, odvisnost in pogosto tudi oddaljevanje. Paradoksalno lahko pretirano razdajanje druge celo odbije, saj se počutijo nadzorovane ali preobremenjene z neprestano pomočjo.
Dajanje je zdravo in povezovalno takrat, ko je zavestna izbira, ne prisila. Ključ do ravnovesja je v postavljanju meja, prepoznavanju lastnih potreb in razumevanju, da ni naša naloga reševati vseh okoli sebe. Resnično sočutje zato vključuje tudi skrb zase. Če pomoč drugim ne prinaša več zadovoljstva, temveč le izčrpanost, je morda čas, da se vprašamo: komu se preveč razdajamo in koga prepogosto pozabljamo?
DOSTOP.si / EŽ
Unsplash
