Samanta Hadžić Žavski – Na sceno s Serijskim morilcem

Od nekdaj so me fascinirali dokumentarci o serijskih morilcih in različnih psihopatih.

Serijski morilec še diši po svežem črnilu, knjiga je namreč na tržišču šele nekaj tednov. To je tudi razlog, da še ni prišla v roke literarnih kritikov in recenzentov, pa vendar, kakšni so prvi odzivi na izdajo?

Prvi odzivi na zbirko za zdaj prihajajo predvsem s strani družine, prijateljev in študijskih kolegov. Ti so seveda vsi po vrsti prijazni in spodbudni, pa saj najbrž niti nimajo druge izbire. Tudi na socialnih omrežjih za zdaj dobivam predvsem odobravajoče odzive raznih znancev, a moram priznati, da sem ravno tako pripravljena na kakšne bolj negativno orientirane odzive. Nič v življenju ni samo lepo in fajn, zato najbrž tudi odzivi na mojo knjigo ne bodo izjema.

Naslovna zgodba je nekoliko starejša, z njo si že leta 2016 osvojila drugo mesto na literarnem natečaju Rdeča nit. Opazno je, da se od drugih besedil v zbirki tudi nekoliko razlikuje, verjetno najbolj ravno po eksplicitnejšem prikazu nasilja. Je Serijski morilec najstarejša zgodba v knjigi? Katero zgodbo si napisala nazadnje?

Res je, naslovna zgodba je ena od najstarejših. Pravzaprav je to komaj druga kratka zgodba, ki sem jo napisala v življenju, in ker prva v knjigo ni vključena, tudi najstarejša v zbirki. Nazadnje sem napisala Čefurke, Ne bi in Jago babo, zaradi tega smo te zgodbe v kronološkem zaporedju tudi uvrstili na konec zbirke. Med zgodbami, s katerimi sem začela, in zgodbami, ki jih pišem danes, je vsekakor določena razlika. Verjamem, da se moje pisanje oblikuje in raste skupaj z mano. Seveda to ne pomeni nujno, da so nove zgodbe boljše od starih. Vsaka pač stoji zase in je ogledalo nekega obdobja v mojem življenju.

Tudi z objavljanjem zgodb v različnih medijih si začela šele pred nedavnim. Kdaj pa si jih začela pisati in kakšno (npr. slogovno, tematsko ipd.) preobrazbo, meniš, je od takrat doživelo tvoje pisanje?

Moji prvi pisateljski poskusi segajo še v čase osnovne šole, ko sem pisala mladinske detektivske zgodbe o štirih prijateljih, ki so se na koncu sestavile v nekakšen mini roman in bile v sklopu nekega natečaja objavljene v tretjem delu knjige Detektivske zgodbe.

Serijski morilec torej v bistvu ni moja čisto prva knjiga (smeh). S pisanjem kratkih zgodb sem sicer začela pred približno štirimi leti, kako je prišlo do tega, pa se mi niti približno ne sanja. Pravzaprav bi tudi mene to zanimalo. Najbrž sem v tem času slogovno tudi kaj napredovala. Vsekakor je pomembno, kaj berem v obdobju pisanja posamezne zgodbe in kako se takrat počutim. V vmesnem času sem se tudi ogromno naučila od drugih, ki se ukvarjajo s pisanjem, in večkrat upoštevala opozorila tistih, ki so zgodbe prebrali in povedali, kaj se jim je zdelo, da v besedilih ne deluje. S tem sem pri nadaljnjem pisanju določene napake odpravila.

Serijski morilec je izšel pri mariborski založbi Litera, ki je znana po tem, da izdaja kakovostna besedila domačih avtorjev. Omembe je vsekakor vredno tudi to, da ti je kot popolnoma svežemu glasu na slovenski literarni sceni spremno besedo k prvencu prispevala tako uveljavljena avtorica, kot je Suzana Tratnik. Kako je prišlo do vajinega sodelovanja?

Moram reči, da sem resnično vesela, da sem naletela na to založbo in še posebej na njenega urednika Orlanda Uršiča, ki je pripravljen prisluhniti tudi mladim, še neprepozna(v)nim glasovom. Name sta izmed domačih piscev kratkih zgodb največji vtis naredila Andrej Blatnik in Suzana Tratnik, zato sem, ko me je Orlando vprašal, koga bi želela za pisca spremne besede, brez pomislekov predlagala Suzano. Ona se je prijazno odzvala, zgodbe iz Serijskega morilca pa na moje veliko veselje ovrednotila zelo pozitivno, kar mi zares veliko pomeni. Ravno tako je pokomentirala tudi nekaj zgodb, ki so se ji zdele potrebne izboljšav, kar mi je spet pomagalo pri izpopolnjevanju.

V zbirki nanizaš kar triindvajset precej raznolikih zgodb, ki se tematsko iz mnogoterih kotov in na najrazličnejše načine vrtijo predvsem okoli propadlih družinskih odnosov. Kljub tovrstni tematiki pripovedni glasovi delujejo izredno sveže in popolnoma nič zamorjeno, praviloma pa vanje vpleteš še nepričakovan učinek grozljivosti. Kako si se odločila za takšen pristop?

Za ta pristop se nisem odločila ravno zavestno, mislim, da je to pač neki del mene. Moj način pisanja je sicer precej zaznamovalo tudi branje Roalda Dahla in Ivana Klime, a zgodba Serijski morilec, denimo, je bila napisana, še preden so mi kratke zgodbe teh dveh avtorjev prišle pod roke. Od nekdaj so me fascinirali tudi razni dokumentarci o serijskih morilcih in različnih psihopatih.

Če se še nekoliko ustaviva pri grozljivosti. Med branjem se nisem mogel znebiti občutka, da je resnični serijski morilec, ki povezuje zgodbe, pravzaprav sama avtorica, ki like v svojih zgodbah drugega za drugim na različne načine pobije. Smrt je eden izmed najpogosteje uporabljenih motivov v zbirki …

Všeč mi je tvoja ideja o tem, da sem sama serijski morilec – zanimiv pogled na zbirko in pri tem ti pravzaprav ne morem nasprotovati, saj v knjigi res pokončam ogromno likov.

Pripovedni glasovi v Serijskem morilcu so večinoma ženski in jih lahko pripišemo različnim generacijam. V nekaterih zgodbah, denimo Jagi babi, se vsebina počasi in spretno razkriva skozi oči nezanesljive otroške pripovedovalke. Kako se odločiš, kakšen pripovedni glas boš uporabila v posamezni zgodbi?

Pisanja se običajno lotevam izredno nesistematično. Najprej napišem nekaj stavkov, nato pa pripoved izrisujem naprej. Glasu za posamezno zgodbo ne izberem že pred začetkom pisanja, ampak se tako rekoč sam zapiše v prvem stavku, iz katerega se nato počasi rojeva celota. Je pa res, da je ravno Jaga baba, ki jo omenjaš, v tem pogledu drugačna od drugih, saj se mi je ideja za to zgodbo že prej porodila v glavi in sem se že takrat odločila, da bo zgodbo o tem grozljivem liku najbolje povedal pripovedni glas otroka.

Najpretresljivejša izmed zgodb v zbirki nosi naslov Čefurke in se edina dotika tudi tematike, povezane s posledicami vojne. Obstaja morda kakšno resnično ozadje te zgodbe?

Resnično ozadje za to zgodbo na žalost tudi v resnici obstaja. Od ljudi, ki so mi blizu, sem slišala precej podobnih zgodb v zvezi z vojno na Balkanu. V svoji zgodbi sem želela poudariti, da ne gre samo za vojno, ampak tudi za trpeče ljudi okoli nas, ki se soočajo z njenimi posledicami, mi pa z njimi pogosto nočemo imeti opravka. Nekateri se iz njih celo norčujejo, spet drugi pa bi jim radi pomagali, a ne znajo.

Trenutno že razmišljam o novi zbirki, v kateri bo morda malo manj grozljivosti in nekoliko več humorja.

Pri pisanju snov torej v veliki meri zajemaš tudi iz sveta okoli sebe. So v tvoje zgodbe vključeni tudi avtobiografski elementi?

Najbrž mi v vsako zgodbo uspe potisniti vsaj kak majhen delec sebe. To je lahko malenkost, morda le kak drobec, ena izmed protagonistk npr. tako kot jaz ne mara banan, spet druga kot jaz v srednji šoli dela v restavraciji s hitro hrano. Doživela sem tudi dogodek v kupeju iz zgodbe Stereotipi, seveda z nekaj razlikami. Posamezno besedilo pa lahko ponazarja tudi moj splošni pogled na stvari in svet okoli mene. V zgodbi Bejzbolka npr. pride do izraza to, kar se mi zdi narobe z odnosom nekaterih moških do deklet, ki delajo v strežbi. Marsikateri bi si včasih (simbolično) zaslužil takšno bejzbolko.

Iz izbora štrli tudi Albert. Liku iz zgodbe bi lahko pripisali marsikatero lastnost, ki jo stereotipno pripisujemo povprečnemu Slovencu, besedilo pa se od drugih razlikuje tudi po prefinjenem humorju, ki ti, kot kaže, leži ravno tako kot grozljivost. Načrtuješ, glede na nakazane možnosti v tej zgodbi, v prihodnosti tudi kaj žanrsko drugačnega?

Trenutno res že razmišljam o novi zbirki, v kateri bo morda malo manj grozljivosti in nekoliko več humorja. Vendar je ideja še v povojih in bi se na tej točki znalo zgoditi tudi, da me bodo na koncu spet premamile grozljivejše vsebine. Vsekakor bom za zdaj ostala pri pisanju kratkih zgodb, ki se mi trenutno zdijo zame najprimernejše izrazno sredstvo. Ravno tako bi se rada tematsko še vedno osredotočala na izpraznjene odnose. Mogoče bom poskusila celo s kakšnimi zgodbami bolj v stilu Carverja – trenutno že imam eno takšno in mi je resnično všeč. Takšne zgodbe zelo rada tudi berem.

 Rok KODBA
 Kristina DREMŠAK, Založba Litera