SpekterŠport

Z menjavo državljanstva do vrhunskih rezultatov

Športnik lahko pod določenimi pogoji na prvih olimpijskih igrah nastopa za eno, že čez štiri leta pa zastopa drugo državo.

Navadnim smrtnikom pomembne in morda kar samoumevne stvari, kot so kraj bivanja, jezik in ljudje okoli nas, so profesionalnim športnikom mnogokrat sekundarnega pomena. Na prvem mestu so šport in pogoji, ki omogočajo doseganje vrhunskih rezultatov. Mednje spadajo kakovostni treningi, uigrana ekipa trenerjev, fizioterapevtov in menedžerjev, podpora nacionalne zveze ter stabilen finančni položaj. Navsezadnje je tudi profesionalni šport le poklic, ki zahteva svoje žrtve. Prav zato menjava državljanstva zaradi doseganja boljših rezultatov ni nič presenetljivega.

Dve olimpijski medalji pod dvema različnima zastavama

Za primer vzemimo najboljšega slovensko-hrvaškega biatlonca Jakova Faka, ki je pred sezono 2010/2011 še nastopal za Hrvaško in zanjo leta 2009 osvojil tudi bronasto medaljo na svetovnem prvenstvu v Pjongčangu ter 2010 še bronasto medaljo na olimpijskih igrah v Vancouvru. Nekaj mesecev kasneje je po ostrem boju med zvezama končno dobil izpisnico iz hrvaške biatlonske zveze in z na novo pridobljenim slovenskim državljanstvom začel zastopati Slovenijo. Fak je s slovensko ekipo treniral že, ko je še nosil rdeče-bel dres, po osvojeni olimpijski medalji pa je želel kakovostnejše športne pogoje, ob sebi pa trenerje, ki jih je lahko dobil le s prestopom v slovensko ekipo. Njegove športne sanje so se pod triglavskim grbom in taktirko trenerja Uroša Velepca nadaljevale, saj je na olimpijskih igrah v Pjongčangu 2018 osvojil srebrno medaljo.

S tem je postal tudi eden izmed olimpijcev, ki so medaljo osvojili pod zastavo dveh različnih držav. Med njimi je tudi hitrostni drsalec Ahn Hyun-soo ali Viktor Ahn, ki je za svoje olimpijske sanje spremenil celo ime. Sprva je za Južno Korejo osvojil tri zlate in eno bronasto olimpijsko medaljo, kasneje pa se je zaradi spora z zvezo in poškodbe preselil v Rusijo ter tudi zanjo osvojil enak komplet olimpijskih medalj. Olimpijska listina namreč pravi, da tekmovalec, “ki je istočasno državljan dveh ali več držav, sme zastopati katerokoli državo, ki jo sam izbere”. Če je pred tem že zastopal drugo državo, morajo od nastopa miniti vsaj tri leta, preden lahko tekmuje pod drugo zastavo. Tako je na zimskih olimpijskih igrah v Pjongčangu 2018 178 športnikov (okoli 6 odstotkov vseh sodelujočih) tekmovalo pod zastavo države, v kateri se niso rodili.

Plačevanje atletov za več medalj na državnih tekmovanjih

državljanstva, Slovenec, Britanec, kraj bivanja, državljanstvo,
Zaradi prevelike konkurence se največ menjav državljanstev zgodi v atletiki. Pod drugo zastavo lahko športnik doseže več in tekmuje na večjih tekmovanjih.

Podobnih pravil pa ni postavil le Mednarodni olimpijski komite, temveč jih imajo vse mednarodne športne zveze. Pravila Mednarodne atletske zveze (International Association of Athletics Federations – IAAF) je na svoji koži občutila troskokačica Marija Šestak (prej Martinović), ki je pred letom 2007 nastopala za nekdanjo Srbijo in Črno goro. IAAF namreč pravi, da lahko športnik zastopa državo, v kateri se je rodil on, njegovi starši ali stari starši ali pa tam živi najmanj tri leta. Če v njej živi manj kot tri leta ali pa je njen državljan postal s poroko, morajo od prošnje za nastop v reprezentanci miniti tri leta, atlet pa mora dokazati, da ima z državo tesne in resnične vezi.

Svojo športno nacionalnost lahko atlet menja le enkrat (izjemoma dvakrat, če želi spet nastopati za prvotno državo), tega pa ne more storiti pred starostjo dvajsetih let. S tem želi IAAF preprečiti, da bi si države z nakupom atletov, ki v domovini zaradi konkurence ne morejo nastopiti na največjih tekmovanjih, zagotovile medalje. Prav to se je leta 2016 zgodilo na evropskem atletskem prvenstvu v Amsterdamu, kjer je Turčija pristala na četrtem mestu med državami z največ doseženimi medaljami. Tja se je uvrstila zaradi štirih zlatih, petih srebrnih in treh bronastih medalj, ki jih je osvojila ekipa, sestavljena iz sedmih kenijskih, dveh jamajških ter etiopskega, kubanskega, južnoafriškega, azerbajdžanskega in ukrajinskega atleta.

No, pa da se vrnemo k Mariji Šestak. Leta 2004 je želela zaradi poškodbe svojo kariero obesiti na klin, vendar jo je slovenski trener Matija Šestak prepričal, da nadaljuje. Z Matijo sta se kmalu poročila in športnica je julija 2007 prvič tekmovala pod slovensko zastavo, leto kasneje pa postavila tudi državni rekord v troskoku.

Slovenec, Britanec in spet Slovenec

državljanstva, Slovenec, Britanec, kraj bivanja, državljanstvo,
V večini disciplin lahko športniki zamenjajo državo le enkrat, če pa jo zamenjajo še drugič, lahko izberejo le državo, ki so jo zastopali prvič.

Zanimiva pa je tudi zgodba tenisača Aljaža Bedeneta, ki je kar dvakrat zamenjal teniško nacionalnost. Svojo profesionalno kariero je leta 2008 začel pod zastavo Slovenije, ko je že živel in treniral v Angliji. Sedem let pozneje je dobil britanski potni list in začel nastopati za Veliko Britanijo, vendar po pravilih Mednarodne teniške zveze (ITF), ki so bila sprejeta istega leta, zanjo ni mogel nastopiti na dveh največjih tekmovanjih: Davisovem pokalu in olimpijskih igrah. Čeprav je bil drugi najboljši igralec Velike Britanije, takoj za Andyjem Murrayjem, je težava nastala, ker je Bedene kot mladinec že igral na Davisovem pokalu in tam zastopal Slovenijo, pravila pa mu zato niso dovolila na enakem tekmovanju nastopiti še pod drugo zastavo. Kljub več pritožbam ni smel nastopiti pod zastavo Velike Britanije, zato je z januarjem 2018 spet začel igrati za Slovenijo, saj si želi nastopiti na olimpijskih igrah prihodnje leto.

Na podoben način je reprezentanco pred kratkim zamenjal tudi nogometaš NK Maribor Dino Hotić. Hotić je v svoji karieri že oblekel slovenski dres, saj je zaigral z reprezentancami do 17, 19 in 21 let, leta 2019 pa se je pridružil tudi B-selekciji članske reprezentance na neuradni tekmi proti kitajski ekipi do 25 let. Pravila Mednarodne nogometne zveze (FIFA) so zelo podobna pravilom ITF: igralec, ki je določeno državo že predstavljal na uradnem tekmovanju katerekoli selekcije, ne sme nastopiti za drugo državo.

Obstajajo pa izjeme, ki dovoljujejo zamenjavo reprezentančnega dresa. Igralec, ki je imel v času igranja obe državljanstvi, lahko zamenja državo, ki jo predstavlja. Hotić v času igranja za mladinske reprezentance še ni imel dveh državljanstev, zato mu je igranje za izbrano vrsto Bosne in Hercegovine omogočila izjema, ki pravi, da morajo iz BiH prihajati ali tam živeti njegovi starši. FIFA je njegovo pisno prošnjo odobrila še zaradi dejstva, da čeprav je že zaigral za B-selekcijo članske reprezentance, tekma proti Kitajski ni bila del uradnega tekmovanja, ampak je bila le prijateljske narave.

V svetu športa obstaja še mnogo podobnih primerov, ko so športniki iz takšnih ali drugačnih razlogov zamenjali državljanstvo in na tekmovanjih predstavljali državo, v kateri se niso rodili. Največkrat gre za premišljene in pomembne odločitve, zato se menjave obrestujejo z dobrimi rezultati, včasih pa se, tako kot v primeru Bedeneta, stvari zapletejo. Mednarodne zveze se sicer trudijo, da bi bile menjave uspešne in poštene, mnogokrat pa so vmes tudi višji interesi in cilji, ki se jim mora športnik prilagoditi.

 

 Urška KUR
 Pixabay

Tagi

Urška Jakopin

Urednica

Sorodni članki

Back to top button
Close
Close