Kako je premik od žrtvene oznake do aktivnega diskurza pomagal okuženim z virusom HIV.
Prve AIDS organizacije so svetovne zdravstvene akterje prepričale, naj okuženih ne označujejo za žrtve. S tem so pripadnikom skupnosti pokazali, da niso nemočni in da se je vedno vredno boriti.
Pisalo se je leto 1983 in družbena stigmatizacija obolelih za AIDS-om je postajala vse večji problem. Da je ta danes mnogo manjši, je zaslužna tudi skupina newyorških in sanfranciških gejev, obolelih z AIDS-om, ki je na drugem nacionalnem AIDS forumu, delu vsakoletne lezbične in gejevske zdravstvene konference v Denvru, pomagala soustvariti dokument, ki je odločilno oblikoval odziv svetovne javnosti na virus HIV in AIDS.
Od oznake »žrtev« do aktivnega opolnomočenja ljudi z AIDS-om
Skupino aktivistov pod vodstvom Bobbija Campbella je čakala težka naloga, saj so se zavedali, da bo narativa, ki jo bodo v dokumentu oblikovali, zgled ostalim podobnim skupinam širom planeta. Na predlog Campbellovega prijatelja, ki se je z boleznijo okužil tik pred konferenco, so zavrgli izraza »bolnik« in »žrtev«, saj sta namigovala na izgubo moči. Namesto tega so, sicer stežka, dosegli, da se je okužene nagovarjalo z izrazom »ljudje z AIDS-om« (angl. PWA ali people with AIDS). Aktivisti so ugotovili tudi, da jim javno zdravstvo ne prisluhne. Pa ne le javno zdravstvo, tudi novoustanovljene AIDS organizacije, ki naj bi bile ustvarjene potrebam skupnosti, niso znale nagovoriti njihovih potreb.
Vsa opažanja so jih vodila do prvega osnutka Denverskih načel, dokumenta, ki v sebi skriva zbirko pravic in priporočil za AIDS organizacije, zdravstvene ustanove in nenazadnje tudi same ljudi z AIDS-om. Načela so zanje postala osrednji steber opolnomočenja, saj so jim narekovala, naj vedno zahtevajo razlago zdravstvenih postopkov in da naj nepopustljivo zavračajo neželena eksperimentalna zdravljenja. S tem so potrdili prvotni namen načel, spremembo žrtvene narative, ki jih je označevala kot nemočen, odvisen in pasiven del družbe, v ljudi, ki imajo možnosti, tako v življenju, kot pri samem zdravljenju.
Prepričali posameznike, da se je vredno boriti
Premik od žrtvene narative k aktivnemu boju je bil po mnenju mnogih tudi tisti faktor, ki je ločeval preživele bolnike od umrlih. V začetku 90. let je Michael Callen v svoji knjigi Surviving AIDS ugotavljal, da imajo preživeli tri skupne točke: lahko so navedli svoj razlog za življenje, verjeli so v možnost preživetja, posledično pa so bili tudi njihovi seznami postopkov in zdravljenj, ki so jih preizkusili v svojem boju proti bolezni, daljši od tistih, ki so se že v začetku vdali. Denverska deklaracija je z zavrnitvijo izraza žrtev tako pomagala oblikovati tudi mentaliteto številnih posameznikov okužene skupnosti in jih prepričati, da njihovo življenje še ni izgubljeno.
Čeprav danes nekateri opozarjajo, da je med gejevsko skupnostjo vse več razhodov v mišljenju, posledično pa vse manj občutka medsebojne podpore in povezanosti, pa v 80. oblikovan dokument še vedno priča o moči vpliva povezane skupnosti.
Dostop.si/
splet (
