Miti o možganih: kaj v resnici zmorejo naši možgani?
Koliko resnice skrivajo miti o možganih? Ali 10 tisoč ur vaje res naredi mojstra? Se osebnosti prvo- in drugorojencev razlikujejo? Ali je depresija zapisana v genih?
Miti se pojavljajo v raznovrstnih oblikah. Nekateri med njimi so preprosto napačni: ni denimo dokazov, da ljudje uporabljamo le 10 % možganov. Spet drugi temeljijo na zmotnih predstavah, ki vsebujejo nekaj resnice: 10.000 ur vaje denimo ni zanesljiva pot do izpopolnitve veščine, a gotovo pripomore. Nekateri miti služijo tudi kot zaščita pred nepravičnostjo sveta: če bi bil res vsak posameznik dober vsaj v nečem, bi bil svet nekoliko bolj pravičen. Ne glede na njihov izvor, čas je, da globoko zakoreninjene mite postavimo na preizkus.
Tvoja osebnost ni odvisna od tega, ali si prvo- ali drugorojeni otrok
Čeprav si že kot otrok slišal mit, da prvorojenci postanejo odrasli z močnimi delovnimi navadami, mlajši pa so bolj nagnjeni k brezglavemu raziskovanju sveta in življenja, so se dosedanji poskusi dokazovanja te hipoteze končali klavrno. Letos objavljena raziskava denimo ni našla nobene podpore za to trditev.
Tudi leta 2015, ko so nemški psihologi analizirali podatke več tisoč ljudi v ZDA, Angliji in Nemčiji, niso našli povezave med vrstnim redom rojstva in lastnostmi, kot so vestnost ali domišljija. Zamisel je najverjetneje zakoreninjena v sami starostni razliki – mlajši otrok bo v primerjavi s starejšim vedno resnejši in zrelejši.
Odvisnost od seksa je izjemno redka
Se ti je že zgodilo, da te je partner prevaral, nato pa trdil, da je pravzaprav le žrtev odvisnosti od seksa? Morda te bo presenetilo, da zasvojenost s spolnimi odnosi ni uradno postavljena diagnoza, prav tako pa je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) izogiba opisovanju tovrstnega nagiba kot “zasvojenosti”. V redkih primerih resnične odvisnosti dejanje, od katerega smo odvisni (denimo alkohol ali igrice), na določeni točki neha prinašati užitek, a ga vseeno ne moremo odložiti. V primeru samooklicanih spolnih zasvojencev pa ti v večini primerov še vedno uživajo v spolnosti.
Nimamo prevladujoče možganske poloble
Desna ali leva stran možganov? Razširjen je mit, da je v možganih intuitivnih mislecev bolj razvita desna stran, pri analitičnih mislecih pa leva. Čeprav desna in leva polobla res skrbita za različne miselne funkcije, pa je mit preveč poenostavljen. V popularni kulturi vztraja tudi zato, ker je tako poenostavljena nasprotja lažje razumeti.
Izobraževanja ni smiselno prilagoditi učnemu stilu otroka
Nekateri osnovnošolci bodo zatrdili, da idejo raje preučujejo, ko je narisana, spet drugi, ko je zapisana ali povedana. A to še ne pomeni, da se bodo učne snovi v izbranem načinu tudi bolje naučili. Mit, da bi učitelji morali prilagoditi svojo razlago glede na učni slog učenca – naj bo vidni, slušni ali kinestetični – obstaja že desetletja. Toda raziskave (še) niso dokazale, da so učenci uspešnejši, če jim učitelj prilagodi razlago snovi.
Socialna in glasbena inteligenca nista povezani z IQ
Socialna, jezikovna, prostorska, glasbeno-ritmična in druge inteligence iz teorije osmih inteligenc, ki jih je v osemdesetih letih razvil harvardski psiholog Howard Gardner, so res odsev posameznikovih kognitivnih sposobnosti, a jih ne gre primerjati z inteligenco, izmerjeno z IQ testom. Kljub pomanjkanju empirične podpore pa se je mit razširil, saj oriše idejo pravičnega sveta, kjer ima vsak vsaj en talent.
10.000 ur vaje še ne naredi mojstra
Za mojstrski nivo katerekoli veščine, naj gre za igranje flavte ali reševanje enačb, je potrebno ogromno vaje.
A to ne pomeni, da je 10.000 ur vaje razlika med tistimi, ki so v nečem dobrimi, in tistimi, ki so izjemni.
Mit izhaja iz leta 1993, ko je psiholog Anders Ericsson izvedel raziskavo, v kateri so študente violine, ki so jih razvrstili na tri stopnje, prosili, da ocenijo, koliko prakse so v inštrument vložili do tistega trenutka. V skupini najboljših violinistov so ti v povprečju zatrdili, da so vložili 10 tisoč ur. Ko je ideja postala splošen rek, je celo Ericsson sam opozoril, da gre za preveč poenostavljen pogled na njegovo delo, ki kroži po internetu. Tudi nedavne raziskave izpodbijajo trditev, da je namerna vaja – kaj šele vnaprej določeno število ur – največji dejavnik pri doseganju mojstrskega nivoja.
Ženski in moški možgani so drugačni
Nihče ne zanika bioloških razlik med ženskim in moškim telesom, vse več skeptikov pa izraža pomisleke, ko pride do možganov. Evolucijski teoretiki medtem dokazujejo, da so se zaradi različnih preživetvenih pritiskov res pojavile razlike med možgani ženskega in moškega spola. Razlike so vidne pri raziskovanju istih motenj, denimo avtizma ali Alzheimerjeve bolezni, saj so simptomi posameznika odvisni od njegovega spola. Priznavanje in razumevanje teh razlik je tako ključnega pomena predvsem v zdravstvu.
Gen za depresijo ne obstaja
Verjetnost, da boš diagnosticiran s tesnobno motnjo, depresijo ali motnjo avtističnega spektra, do neke mere narekuje genetika. Tveganje za razvoj depresije je večje, če ima depresijo že eden izmed staršev ali sorojencev. Enako velja za shizofrenijo in večino ostalih psihiatričnih stanj. Zaradi te povezave so raziskovalci že v devetdesetih letih iskali gene, ki naj bi povečali posameznikovo tveganje za duševne motnje. Skozi številne raziskave pa so ugotovili, da je ideja o enem samem genu, ki bi povečal tveganje, mit. V resnici gre pri vseh motnjah za izjemno veliko število genov, izmed katerih vsak le neznatno poveča tveganje.
Ljudje ne žalujejo v petih fazah
Zanikanje, jeza, pogajanje, depresija, sprejemanje. V resnici žalost ni tako urejena, kot predpostavlja teorija petih stopenj žalovanja. Celo avtorica ideje petih stopenj, psihiatrinja Elisabeth Kübler-Ross, je kasneje opozorila, da je njena teorija napačno razumljena, saj vsi žalujoči ne doživijo enakih občutij, kaj šele v enakem vrstnem redu.
DOSTOP.si / 
