ŠtudentTeater nas je tokrat popeljal skozi boleče zgodbe preteklosti in sedanjosti, ki so nam omogočile vpogled v krutost in grotesknost sveta. Kaj vse bi naredili za svobodo? Kaj pomeni biti svoboden? Ali so se svet in ljudje zares tako zelo spremenili?
ŠtudentTeater že vrsto let ponuja poglede v zgodovino, teorijo in svetovne tematike, ki omogočajo boljše razumevanje sebe in vsega kar se dogaja v svetu. Namenjen je vsem študentom negledaliških programov, ki želijo nadgraditi svoje gledališko in ustvarjalno znanje in živeti oder. Cilj je ustvarjanje lastne gledališke poetike; zajema vsa področja zanimanja (sodobni ples, avtorsko gledališče, lutke, interdisciplinarne pristope in drugo). Več informacij pa si lahko prebereš tukaj.
V sklopu ŠtudentTeatra smo si ogledali predstavo Poznamo začetek, poznamo konec, sredina pa je neznanka, ki nam je podala odgovor na to »vprašanje«. Spoznali smo zgodbe treh posameznic, njihove spomine na otroštvo, travme in spoznanja o svetu.
Tri (ne)povezane zgodbe
Tri dekleta, ki so v času otroštva na morju rade igrale karte pod ulično svetilko, se v odraslosti skoraj ne prepoznajo več. Zdijo si znane, a ne vedo od kod. V spominu ostajajo le nekoč poznana imena in obrazi, ki se pa čez čas povežejo. Ob slučajnem trenutku, na slučajnem kraju, s slučajnim pogledom so v sedanjost priklicani spomini.
Skozi igro spoznamo njihove unikatne zgodbe, ki so jih spremenile in oblikovale. Kot prva nam preteklost oriše Iva (Špela Pehant). Spregovori o sreči, ki jo je čutila, ko se je na morju družila s svojimi prijateljicami. Predstavi nam Svetlano in Mileno, s katerima so bile nekoč nerazdružljive … Pove nam tudi, da jih je nekega dne razdružil grd dogodek.
»Ali se spomnita …«
»Ali se spomnita, ko smo kradle? Ali se spomnita skrivanja? Ali se spomnita tistih kart? Joj, Svetlana, ti si se vedno jezila, ko si izgubila igro … Grozna si bila …« Kot druga se nam v monologu predstavi Svetlana (Tinkara Kolar), dekle, ki je vedno dobilo vse, kar si je želelo. Bila je upornica, samosvoja; vsi so pravili, da jo bo nekoč minilo. In jo je. Sama se trenutka ne spomni, a ve, da jo je. Zdaj je drugačna.
Milena (Eva Ravnik) je svojo sestro Teodoro izgubila. Žrtvovala se je, da bi jo rešila. »Teodora ima svojo cvetličarno, kakor si je tudi vedno želela. V centru mesta je …« A vendar ni. Vsakič, ko se Milena zazre v ogledalo, jo vidi. Spremlja jo povsod, spremljajo pa jo tudi sestrin neznosen krik – in bila je mrtva. Besede, ki se ponavljajo v začaranem krogu »slišal se je le ta neznosen krik … in bila je mrtva … slišal se je le ta neznosen krik … in bila je mrtva.«
»Vsak bi ravnal enako.«
V času vojne so ugrabili vsakogar, ki bi lahko imel podatke o nasprotnikih. Otroci, mladostniki so izgubljali svoja življenja, da bi obvarovali starše ali družino. Skozi zadnji monolog nam svojo izkušnjo predstavi Svetlana. Bilo jih je pet, pet nemočnih duš, in na drugi strani moč, ki kriči »izdaj!« »Ne bom!« »Izdaj!« »Ne bom!« Padali so eden za drugim. Na koncu je ostala le še ona. Potem pa se je kar naenkrat znašla na drugi strani. »Vsak bi za življenje ravnal enako.«
Nekaj pa le ostane enako
Zadnja scena nam predstavi dekleta, ko ta ponovno sedijo v krogu in igrajo karte, kakor so to počele tudi takrat, ko so bile še majhne. Po tem, ko izgubi igro, pa Svetlana jezno zakriči: »Ne grem se več«.
Iskrenost deklet je zaznamovala prav vsakega izmed nas, ki smo spremljali predstavo. Travme, ki jih nosijo dekleta, pa niso le njihove. So travme mnogih na tem svetu. Bolečina in izguba nam sledita na vsakem koraku. Vojna tudi v današnjem času ne počiva, saj mnogi trpijo, vojna pa jih zaznamuje.
Vojni prizori so boleči, kriki in jok pa usedejo v spomin. Monologi so v nas vzbudili mogoče še nepoznane občutke empatije, ki še dolgo ne bodo izginili. Zakaj je svet še vedno tako krut? Vsak dan slišimo nove zgodbe o Izraelu in Palestini, o Rusiji in Ukrajini, o nemirih in sporih med ljudmi. Kdaj in kje bo nastopil konec?
ŠtudentTeater nas je tako spomnil na pomembno dejstvo sveta: sprememba se bo zgodila le, če se bomo za njo pripravljeni potruditi.
Iva KNEZ
Gregor SALOBIR
