SpekterZdravje

Zimska (i)d(ila)epresija

Kazalce smo obrnili za uro nazaj, sončni zahod pričakamo že ob štirih popoldne, večeri so temnejši, temperature pa so padle skoraj do ledišča. Zima je tukaj. Medtem ko nekateri uživajo v dolgih nočeh, pa drugim pomanjkanje svetlobe povzroča precejšnje tegobe.

Če se tudi vi počutite otožni, razdražljivi ali imate manj energije kot po navadi, morda doživljate sezonsko afektivno motnjo oziroma sezonsko depresijo. In če je res tako, potem niste edini.

Ko se ure dnevne svetlobe zmanjšujejo in temperatura ozračja postaja vedno hladnejša, se pri mnogih ljudeh pojavijo simptomi blažje depresije. Trajanje in resnost se med posamezniki močno razlikujeta, dobra novica pa je, da vam ni treba trpeti do pomladi. Že danes lahko sprejmete nekaj ukrepov za lajšanje teh simptomov. V naslednji uri pokličite na brezplačno številko 080 66 55 in za ceno enega boste prejeli dva kristala proti sezonski depresiji ali pa raje preberite članek v nadaljevanju.

Zima, zima bela

Sezonska razpoloženjska motnja (ang. seasonal affective disorder ali SAD), znana tudi kot sezonska ali zimska depresija, sodi med atipične depresivne motnje. Gre za motnjo razpoloženja, ki obsega vsakoletno doživljanje depresivne epizode v zimskih mesecih, ko je manj naravne sončne svetlobe. Sezonsko razpoloženjsko motnjo razlikujemo od tipične depresije po tem, da se zimska depresija pojavlja pri posameznikih, katerih mentalno zdravje je čez celotno leto stabilno, poslabša pa se pozimi, kar se ponavlja iz leta v leto. Pri tej obliki se depresija spomladi ali poleti navadno umakne, vendar pa lahko o sezonski razpoloženjski motnji govorimo tudi v poletnih mesecih. Gre za obratno sezonsko depresivno motnjo, pri kateri se simptomi pojavljajo samo spomladi in poleti. Zanjo so značilni nespečnost, nemir, razdražljivost, zmanjšanje teka in želje po spolnosti ter izgubljanje telesne teže.

Zimsko depresijo lahko največkrat opazimo pri posameznikih, ki živijo v krajih, kjer je razlika v količini svetlobe poleti in pozimi zelo velika. Najpogosteje izbruhne novembra, ko se pomembno zmanjša količina dnevne svetlobe, vrh doseže januarja in februarja, simptomi pa začnejo izginjati postopoma s prihodom sončnih marčevskih dni. Da lahko pri posamezniku diagnosticiramo sezonsko razpoloženjsko motnjo, se mora ta pojaviti vsaj dvakrat zapored v enakem časovnem obdobju. Po Diagnostičnem in statističnem priročniku duševnih motenj (DSM-IV) sezonska depresivna motnja ni klasificirana kot samostojna razpoloženjska motnja, ampak samo kot vrsta depresivne motnje, ki se pojavi ob specifičnem času in po preteku določenega časa izgine.

Sezonska razpoloženjska motnja nikakor ni samo prehodna otožnost, zato je treba bolezen obravnavati z večjo resnostjo

Sezonska depresivna motnja se pojavlja zaradi motenj v cirkadianem ritmu oziroma naši biološki uri. Izpostavljenost sončni svetlobi spodbuja hipotalamus, del možganov, ki pomaga nadzirati naš cirkadiani ritem. Zmanjšanje količine sončne svetlobe jeseni in pozimi lahko zmoti ritem telesne notranje ure, ki nam omogoča, da vemo, kdaj bi morali spati ali biti budni. Kadar je izpostavljenost sončni svetlobi manjša, biološka ura deluje počasneje. Motnja tega ritma lahko zmoti tudi uravnavanje hormonov ter raven energije in razpoloženja. Med drugim vpliva na proizvajanje melatonina in serotonina. Melatonin je hormon, ki sodeluje pri uravnavanju spanja. V normalnih količinah blaži depresijo, v zimskih mesecih pa se njegova količina v organizmu poveča, kar povzroči večjo zaspanost, pomanjkanje energije in tudi sezonsko depresivno motnjo. Na drugi strani pa lahko pomanjkanje sončne svetlobe povzroči padec ravni serotonina, možganskega nevrotransmitorja, ki vpliva na razpoloženje, tek in spanje, zato utegne igrati pomembno vlogo pri sezonski depresiji.

Zato mi vsakdan paše ocvrta hrana

In kakšen je rezultat takšnega kemičnega neravnovesja? Posamezniki se iz dneva v dan počutijo na tleh in letargično. Drugi pogosti simptomi sezonske depresivne motnje so tudi pomanjkanje spolne energije, prenajedanje (zlasti hrepenenje po hrani z ogljikovimi hidrati) in socialni umik oziroma izolacija. Sezonska depresija pa vpliva na več kot le na razpoloženje. Povezana je tudi z oviranimi kognitivnimi funkcijami, med katere sodijo težave s koncentracijo in delovnim spominom – na primer s težavo pri spominjanju pravkar slišanih informacij ali iskanju pravih besed med govorom.

S sezonsko razpoloženjsko oziroma afektivno motnjo se srečuje od 4 do 6 odstotkov prebivalstva, njena pogostost pa se razlikuje glede na geografski položaj, zaradi česar se zimska depresija veliko večkrat pojavlja pri posameznikih na severu, kjer je opazno manj svetlobe jeseni in pozimi. Prav tako je motnja pogostejša pri ženskah in mlajših ljudeh, raziskave pa kažejo, da so pri moških simptomi izrazitejši. Pomemben dejavnik za pojav sezonske afektivne motnje je tudi psihološka ranljivost in dednost. Nekateri ljudje so bolj podvrženi sezonski depresiji, in sicer tisti z višjo stopnjo nevroticizma, introvertni posamezniki in tisti, ki kot mehanizem obrambe uporabljajo predvsem izogibanje. Sezonski depresiji se utegne pridružiti tudi anksiozna motnja ali motnje hranjenja. Pri nekaterih ljudeh je lahko sezonska depresija tudi predfaza, ki se stopnjuje do klinične depresije.

Sončni žarki na dan odpeljejo zdravnika stran

Zimska, Depresija, otožni, Sončni žarki, svetloba, Spekter, Sezonska razpoloženjska motnja,

Prva pomoč pri boju s sezonsko afektivno motnjo sta sprememba prehrane in povečanje telesne dejavnosti. Priporočljive so jedi, bogate z ogljikovimi hidrati, ki nadomeščajo pomanjkanje serotonina, vendar ne v prevelikih količinah, zadostuje že okoli 30 gramov ogljikovih hidratov ali 120 kalorij. Obenem je treba uživati čim manj beljakovin ter več svežega sadja in zelenjave. Za zdravljenje se velikokrat uporablja tako imenovana svetlobna terapija, kadar ta ne pomaga, pa se poseže po terapiji z zdravili ali metodah vedenjske psihoterapije.

Svetlobna terapija uporablja nadomestek sončne svetlobe. Pri tej terapiji sedi bolnik blizu posebej zasnovane bele fluorescentne škatle ali nosi svetlobni vizir, ki se lahko nastavi na določeno vrsto svetlobe, kar prakticira vsakodnevno, običajno od 15 do 90 minut. Za najboljše učinke se terapija izvaja v prvi polovici dneva. Zaradi simulacije sončne svetlobe se izboljšuje razpoloženje in hkrati najverjetneje spreminja možganska kemija. Terapevti pravijo, da so rezultati običajno vidni v nekaj dneh ali nekaj tednih. Če se pravilno uporablja, ima svetlobna terapija malo stranskih učinkov, pri tem pa moramo upoštevati, da solarijev ali podobnih vrst razsvetljave ne smemo uporabljati za zdravljenje sezonske razpoloženjske motnje, saj te nimajo ustrezne filtracije UV-svetlobe in niso zasnovane za simulacijo terapevtske svetlobe.

Terapija z antidepresivi je uspešna tako za lajšanje simptomov sezonske razpoloženjske motnje kot za njeno preprečevanje, če le začnemo zdravila jemati nekaj tednov pred običajnim pojavom simptomov in z njimi postopoma nadaljujemo skozi celo sezono. Na drugi strani pa je lahko psihoterapija koristna za bolnike, saj jim pomaga, da se naučijo zdravih načinov za obvladovanje sprememb razpoloženja, povezanih s sezonsko razpoloženjsko motnjo. Čeprav psihoterapija ne more spremeniti biokemije v možganih, je lahko pomembno orodje za ohranjanje stabilnega življenja v težkih mesecih. Če pa je na vašem bančnem računu preveč denarja, si lahko zraven psihoterapije privoščite tudi preživljanje zimskih mesecev na Barbadosu ali Bahamih.

 

 Klemen POLANEC
 Pixabay

Tagi

Uredništvo DOSTOP.si

Administrator portala DOSTOP.si.

Sorodni članki

Back to top button
Close
Close