Ali lahko svoje možgane prepričaš, da ustavijo hrepenenje po hrani?
Ura je 3. zjutraj, tebi pa se cedijo sline po sendviču iz McDonaldsa ali pa kebabu izpred Štuka. Hrepenenje po določeni hrani se lahko mnogokrat zdi neustavljivo, vendar znanstveniki pravijo, da bi morda lahko take želje preprosto izključili.

Razlika med navadno lakoto in “food cravingi” je v tem, da bi lačen pojedel karkoli, v drugem primeru pa se ti sline cedijo po točno določeni hrani. Hrepenenje po specifični vrsti hrane je še posebej močno, kadar si ljudje nazorno predstavljajo hrano pred seboj. To potrjujejo rezultati raziskave, v kateri so se ljudem sline cedile močneje, če so si bolj nazorno predstavljali hrano.
Zakaj se nam določena hrana “lušta” močneje?
Za hrepenenje po hrani je kriv del možganov, ki nadzira spomin, užitek in nagrajevanje. Včasih so lahko zanje krivi tudi hormoni ali čustva. Ker nam hrana prinese zadovoljstvo, lahko čustveno prehranjevanje mnogokrat preide v problem, saj jemo, da bi ublažili negativne emocije. Ko izkusimo zadovoljstvo, možgane preplavi dopamin, ki nas spodbudi, da nadaljujemo s tem kar počnemo – torej uživanjem hrane, recimo čokolade.

Če to večkrat ponavljamo, težje razlikujemo med fizično in čustveno lakoto. Fizična lakota se razvije skozi čas, zaradi nje pa hrepeniš po različni hrani. Najedel se boš, ko bo tvoj trebuh poln.
Čustvena lakota pa se prikrade nenadoma, zanjo pa je krivo hrepenenje po določeni hrani, predvsem tisti, zaradi katere se boljše počutiš. Takšen način prehranjevanja lahko vodi do prenajedanja, ki povzroča občutke krivde in sramu.
Lahko hrepenenje po hrani nadziramo?
Raziskava iz leta 2017 kaže, da je možganski sistem za okušanje, ki hrano povezuje s spomini, mislimi in čustvi, izjemno kompleksen. Zgrajen je iz enot, ki jih lahko izolirajo, spremenijo ali celo odstranijo. Posebna regija v možganih je amigdala, ki je direktno povezana s sistemom za okušanje, ključna pa je pri vrednotenju senzornih informacij.

Znanstveniki so se zato v novi raziskavi osredotočili na “sladko” in “grenko” povezavo do amigdale pri miših, ki so ju umetno prižigali in ugašali, podobno kot to počnemo z lučmi. Ko so prižgali sladko povezavo, so se miši do vode vedle enako kot do sladkorja. Dokazali so, da lahko manipulirajo z dojemanjem okusa. Ko so popolnoma izklopili povezave, ne pa sistema za okušanje, so miši prepoznale sladko in grenko, vendar se nanju niso čustveno odzvale.
Bilo je podobno, kot da bi pričel jesti svojo najljubšo čokoladno torto, vendar ti to ne bi predstavljalo užitka. Verjetno bi po nekaj grižljajih torto odložil, čeprav bi jo v normalnih okoliščinah z veseljem pojedel do konca.
Ta raziskava dokazuje, da je hrano in užitek ob njej možno ločiti in hrepenenje nadzirati. V prihodnosti bi lahko predstavljala pomemben napredek v zdravljenju določenih motenj hranjenja.