SpekterZdravje

Božjast ≠ bati se boga

Henrik je bil zdrav, vesel deček. Do starosti osem let ni imel nobenih težav, takrat pa se je zgodila huda prometna nesreča, v kateri je doživel udarec v glavo.

Kljub prvotnemu strahu Henrikovih staršev je okrevanje bilo dobro. Nato pa so se tri leta po nesreči začele dogajati čudne stvari. Začel je tožiti, da občasno zavoha nekaj neprijetnega, kot da bi se žgala guma, čeprav ni bilo v zraku ničesar zaznati. Smrad je vohal nekaj minut. Nato pa ga je nekega jutra mama našla ležečega na tleh v sobi. Tresel se je in iz ust mu je curljala pena. Njegov zdravnik mu je diagnosticiral epilepsijo (prirejeno po Józefowichz: Klinični nevrološki primeri).

V razvitem svetu se epilepsija pojavi pri odstotku prebivalstva.

Kronična motnja možganske funkcije

Epilepsija, katere poimenovanje izhaja iz starogrškega glagola ἐπιλαμβάνειν, to je “zgrabiti, imeti ali mučiti”, je v laični populaciji znana tudi pod imenom božjast. Po definiciji je epilepsija kronična motnja možganske funkcije, za katero so značilni ponavljajoči se napadi nezavesti ali motnje zavesti in/ali motnje motoričnih, senzoričnih, vegetativnih in psihičnih funkcij. Predstavlja skupino znakov in simptomov s številnimi možnimi vzroki. Osnovna težava je prepoznati epileptični napad. Predvsem zato, ker so številni prepričani, da je epilepsija stanje, ko človek pade po tleh, se začne tresti, se ponečedi in je penast okrog ust. Le malo tistih, ki niso del medicinskih strok, ve, da poznamo več vrst epileptičnih napadov, vsak napad pa še ne pomeni nujno epilepsije.

Da lahko govorimo o epilepsiji, mora biti izpolnjen vsaj eden od spodaj naštetih kriterijev:

  • pojav vsaj dveh spontanih neprovociranih epileptičnih napadov, med katerima je minilo več kot 24 ur;
  • pojav enega spontanega epileptičnega napada s pridruženim visokim tveganjem za ponovnega (vsaj 60 %) po dveh spontanih epileptičnih napadih v zadnjih 10 letih;
  • postavljena diagnoza epileptičnega sindroma.

Žariščni ali generalizirani?

Kot smo že omenili, poznamo več vrst epileptičnih napadov, za vsako vrsto pa so značilne posebne entitete, ki enega ločijo od drugih. V osnovi delimo epileptične napade na žariščne in generalizirane. Žariščni epileptični napadi so lahko enostavni ali kompleksni. Enostavni potekajo brez motnje zavesti, spremljajo pa jih lahko motorični simptomi, somatosenzorni simptomi (npr. mravljinci), avtonomni simptomi (povišan krvni tlak, rdeča barva kože) ali pa so pridruženi psihiatrični simptomi, kot so halucinacije (npr. vohanje smrada zažganih gum). Kot kompleksne štejemo enostavne napade, ki jim sledi motnja zavesti. Le-ta je prisotna že od začetka napada. Med generalizirane epileptične napade štejemo absence, mioklonične, klonične, tonične, tonično-klonične, atonične napade in tiste, ki jih ne moremo razvrstiti v nobeno izmed podskupin.

V svetu naj bi epilepsijo imelo 40 milijonov ljudi, od tega 6 milijonov Evropejcev.

In kakšne so posebnosti posameznih vrst napadov?

Pomembno je, da ločimo med dvema skupinama, s katerima se lahko kadarkoli srečamo v svojem vsakdanu, to so absence in tonično-klonični napadi. Absence ali napadi petit mal so značilni za otroško dobo in so tudi med najpogostejšimi epileptičnimi napadi. Trajajo od 5 do 20 sekund, otrok se nenadoma nekam zazre, ob tem ima lahko tudi motorične simptome, npr. lahko dvigne roko, pogleda na desno, nato levo in to nekajkrat ponovi. Napad se preneha nenadoma.

Drugi v vrsti, ki terjajo našo pozornost, so tonično-klonični napadi, imenovani tudi napadi grand mal. Gre za najbolj dramatične in najpogostejše napade, ki se začnejo z nenadno izgubo zavesti. To lahko spremlja tudi krik, saj krč, ki zajame telo, iz pljuč iztisne zrak. Bolnik pade in ostane trd nekaj sekund, zaradi krča dihalnih mišic pa pomodri. Sledi klonična faza, faza krčev, v kateri si lahko bolnik tudi pogrize jezik ali se kako drugače poškoduje. Po napadu se zavest počasi vrača, utrujenega in razdražljivega bolnika, ki se napada ne spominja, pa lahko muči glavobol. Takrat ga ne smemo pustiti samega, saj se lahko razvije obdobje zamračenosti. V tem kritičnem stanju so bolniki avtoagresivni ali agresivni do okolice.

Kako pomagati?

Ko smo priča epileptičnemu statusu, je nujno obvestiti reševalno službo. Epileptični status je relativno pogost nevrološki fenomen, ki zahteva hitro oceno in ukrepanje. Je klinični pojem, ki definira serijo epileptičnih napadov, po katerih se zavest ne povrne v tridesetih minutah; po novejših smernicah pa je to epileptični napad, ki traja več kot pet minut. Zaradi mortalitete (2–21 %) in posledične ireverzibilne nevrološke okvare (10–33 %) predstavlja medicinsko nujnost.

Epilepsija se lahko pojavi v kateremkoli starostnem obdobju, pogostnost pa je pri moških in ženskah enaka.

Vsekakor pa je pomembna pravilno nudena prva pomoč. Iz okolice osebe, ki doživlja epileptični napad, odstranimo vse ostre in trde predmete, s katerimi bi se lahko ob tresenju poškodovala. Pomembno je, da osebi v usta ne tlačimo ničesar, še zlasti ne svojih prstov ali pasov in podobnih reči. Počakamo, da napad mine, nato pa osebe ne puščamo same in po potrebi pokličemo na pomoč strokovno osebje.

Zakaj ravno Henrik?

Na vprašanje, zakaj ima nekdo epilepsijo, ni vedno lahko odgovoriti. Epileptični napadi so po definiciji nenadni možganski napadi z različno klinično sliko, ki so posledica nenormalnega električnega pojava/izbruha iz različnih delov možganske skorje ali iz prednjega dela možganskega debla. V grobem etiološko ločimo dve skupini: primarne genetske epilepsije in sekundarne simptomatske epilepsije. Genetski vzroki so lahko mutacije, za katere vemo, da same po sebi povzročajo napade. Mednje uvrščamo nekatere epileptične sindrome in tonično-klonične napade z močno družinsko povezavo. Vzrok je lahko tudi strukturen, prirojen ali pridobljen. To pomeni, da je možganska struktura spremenjena, bodisi zaradi bolezni bodisi zaradi poškodbe, infekcije … Če je oseba imela v preteklosti poškodbo glave, je lahko ta takšna, da pride na tem mestu do nenormalnega električnega pojava med nevroni – takšen primer je tudi Henrik.

Ocenjujejo, da je danes v Sloveniji okoli 20.000 bolnikov z epilepsijo, vsako leto jih na novo zboli okoli tisoč.

Vzrok za epileptični napad so lahko tudi zastrupitve oziroma čezmerno pitje alkohola, njegova odtegnitev ali jemanje drog (še posebno nevarna je kombinacija alkohola in drog). Če se epileptični napad prvič pojavi v srednjem starostnem obdobju, oseba pa predhodno ni imela infekcije ali poškodbe glave, je vzrok lahko možganski tumor.

Epileptični napad lahko sprožijo tudi dolgotrajno preprečevanje spanja, hipoglikemija (nizka raven sladkorja v krvi), daljši ali močnejši telesni napor, nezadostna preskrba možganov s kisikom. Pri marsikaterem bolniku pa lahko vzrok za bolezen ostane nepojasnjen.

Ali marihuana resnično pomaga?

Večina ljudi, ki doživlja epileptične napade, lahko le-te dobro nadzoruje s pomočjo zdravil. Vprašanje, ki ostaja, pa je, kako pomagati tistim epileptikom, ki se ne odzovejo na terapijo. V Veliki Britaniji so leta 2018 izpeljali več študij, v katerih so preučevali pozitivne vplive, ki jih je prineslo uživanje medicinske marihuane, na pojavnost epileptičnih napadov. Nekateri posamezniki vrsto let uporabljajo samozdravljenje s kanabisovim oljem. Seveda pa skrb vzbuja dejstvo, da kanabis ni priznano zdravilo za zdravljenje epileptičnih napadov, zato stranski učinki in s tem tudi morebitna škodljivost zdravju ostajajo uganka.

 

 Maruša ESIH
 Pixabay

Sorodni članki

Back to top button