Na koncu šteje le to, da si človek

Spoznala sem jo pred dvema letoma, ko sva zaradi prekrivanja določenih predmetov pristali skupaj v predavalnici. To je zgodba, kako sem srečala Majo. In to je zgodba, zakaj sem jo morala spoznati …

Izbiro tokratne sogovornice je tako rekoč sama pojasnila v najinem pogovoru: »Na koncu bodo vse vloge, ki jih bomo igrali v življenju, vsi dosežki, ki jih bomo dosegli, in vse diplome, ki jih bomo naredili, vredne zelo malo, če nimaš diplome, da si človek, in če nisi pomirjen s tem, da si človek.«

Maja Fridau je magistrandka psihologije, ki je s samozavedanjem prestopila tisti »ne zmorem«. Pogumno in morda nekoliko manj običajno, zato sva zaradi tega lahko po šestih mesecih odprto spregovorili o občutkih, ki so jo spremljali in ki jo spremljajo sedaj, odkar je zaradi plazu izgubila svojega ljubljenega, svojega plezalnega mentorja in med drugim avtorja spremljajočih fotografij.

»Ne, lahko me vprašaš karkoli, danes mi ni težko govoriti o tem.«

O minljivosti, ki je v takih športih močno prisotna, sta z Juretom govorila že velikokrat poprej: »A ko se ti nekaj takega zgodi, vidiš, koliko je v tebi neke moči in instinkta. Tistega bazičnega gona po življenju. Ne toliko gona smrti, kot je opisoval Freud, ampak tisti preživitveni boj, da premagaš svoj največji strah.«

Ob vzhodnjaški in drugi psihološki literaturi, ukvarjanju z meditacijo in čuječnostjo ter iskanju povezav, jo je po njegovi smrti rešilo ravno to poglabljanje vase in ta mir, ki ga lahko z meditacijo ujameš. Biti tu in zdaj. »In v tistem tu in zdaj je življenje takšno, kakršno je, in ni ničesar drugega. Ne moreš ga spremeniti, le sprejmeš ga lahko, da iz tega splavaš.«

Na umik v popolno tišino

Ob študiju je obiskovala tudi Duhovno šolo Vilija Ravnjaka, ki je namenjena tistim, ki se želijo ukvarjati z duhovnim delom na sebi in razvijati meditativno modrost. In tako se je deset dni po Juretovi smrti odločila odpraviti na desetdnevni umik – brez telefonov, knjig in pisanja, brez kakršnihkoli motilcev, ki bi preprečili poglabljanje vase.

»Tam je bila popolna disciplina, trdo delo, ločena meditacija. Ne ukvarjaš se ne s športom ne z branjem in pisanjem, ne z govorjenjem, skratka z ničimer, kar bi lahko okupiralo tvoj um. Deset ur dnevno se je meditiralo, vmes pa si prejel učiteljeva navodila, življenjske resnice in neko moralno spodbudo. In priložnost, da na površje pridejo stvari, namesto da jih potlačim in med vsakodnevnimi opravili potiskam bolečino vase. Tam pa sem se bila z njo primorana z zavedanjem in opazovanjem soočiti,« dodaja Maja, ki so ji ti dnevi predstavljali resnično svobodo, medtem ko je marsikdo želel tudi pobegniti, saj jim je bilo preprosto preveč.

»Življenje je res lepo, ampak ga moraš videti. Ne vidiš pa ga, ker si v meglici svojega uma.«

Ključno je zavestno opazovanje

Krizni so ravno prvi dnevi, ko te obdajo ljudje z voščili sožalja in ponudbami pomoči. »Preveč je vsega in že tako si sam okupiran s tistim ‘Ni ga!’. In resnično sem potrebovala to, da sem tam sama s seboj, s svojimi mislimi in da sem kul s tem, kar mislim. In ugotoviš, da si okej. Da razumeš, da je to življenje, da se stvari dogajajo, in ti se moraš pomiriti z njimi. Zavestno opazovanje je bilo ključno, da sem šla skozi žalovanje, ki pa je bilo po psihologiji nekoliko netipično – faza žalovanja, zanikanje, šok, sprejemanje, osmišljanje, reorganizacija … Jaz sem slednjo doživela že na začetku: da osmislim življenje brez njega in sama s seboj.«

Po omenjenem umiku se je odpravila nato še v osamo na morje, kjer je brala knjige in pregledala njuno ovekovečeno skupno preteklost: »In ponovno lahko gledala najine posnetke. Ker ga vidim, ko je srečen in sem srečna jaz. Ker sva imela lepe trenutke. Lepo je bilo in naj tako ostane. Tega smrt ne sme uničiti. Življenje je res lepo, ampak ga moraš videti. Ne vidiš pa ga, ker si v meglici svojega uma.«

Ko daš nekomu v roke plezalno vrv, mu poleg položiš tudi življenje

Po nekaj dneh pa so se ji pridružili tudi njuni skupni prijatelji, plezalci: »Imeli smo pravo terapevtsko druženje, kjer smo se poglabljali drug v drugega, razčiščevali nekatere zadeve in vzpostavili zelo intimno povezavo. Ta je bila že zaradi plezanja – saj ko daš nekomu v roke plezalni štrik, mu daš v roke tudi življenje. In tistemu človeku moraš resnično zaupati. Preko tistega štrika se spletejo vezi, tudi na energetskem nivoju.«

Nato je še s prijateljicami obiskala Sicilijo, kjer se je iz globine dvignila na površino. »A tudi to je pomagalo.« Sedaj se je vrnila k delu za Občino Sveta Trojica v Slovenskih goricah, kjer med drugim snema tudi promocijske posnetke: »Saj če nekaj dobro delaš, te motivacija žene naprej.« A kmalu se namerava preseliti v Tolmin, kjer sta jo blaženost in spokoj narave popolnoma očarala.

Se lahko resnično vrneš?

Čeprav sva tokrat mirno sedeli ob čaju in brez zadržkov klepetali o spektru človekove notranjosti, pa sem jo morala povprašati: ali lahko sploh govorimo – po takšnem dogodku – o človekovi pravi vrnitvi?

»Ne, ne. To ti le da novo komponento. Človek ni nikoli isti, saj, klišejsko, so človekove spremembe edina stalnica. Ti, fizično in psihično, nikoli nisi konstanta. Z vsakim trenutkom se spreminjaš in vsaka izkušnja ti nekaj prinese – lahko pozitivno, lahko pa tudi negativno. Nisem ista, kot sem bila.«

Meditacija v skali

»Ko sem prvič prišla v stik s skalo, sem ugotovila, da gre za dejanski prisilni preskok v tu in zdaj. Ko se pri plezanju na neki način boriš za življenje in smrt, te prisili, da se zbereš in tako na neki način v skali meditiraš. In to te osvobaja in ti daje občutek pomirjanja,« opisuje Maja izkušnje s plezalne vrvi in dodaja, da se plezalci te meditacije niti ne zavedajo.

»A jaz sem to opazila pri sebi – ko greš v nekaj, kjer se presegaš in ti ne gre lahko, ne moreš razmišljati o ničemer drugem. Samo tam si in se boriš, da to preplezaš, kar te spreminja in ti daje neko notranjo širino,« pojasnjuje in dodaja, da gre pravzaprav za odslikavo plezalčevega življenja: »Težave na osebnostnem področju vidiš v stilu plezanja – v ozadju je dosti plezalčeve psihologije in dinamike. Je kot neka psihoterapija, ki nam pomaga razrešiti mariskatero težavo.«

Nevarno je, kadar potrebuješ vedno več, da bi dosegel tisto točko tu in zdaj. Zaradi tega segaš višje in nevarneje. »In tu se želim ustaviti, ker lahko do tega prideš tudi brez plezanja. Tam je prisilna, ti pa lahko izbereš voljno meditacijo. In s treningom uma prideš do podobnega občutka in rezultata. Tako ne potrebuješ ne vem kakšnih vzponov in mejnih stvari, da bi našel ta občutek.«

»Ti, fizično in psihično, nikoli nisi konstanta.«

Čim več se pogovarjati in čim več se slišati

Uporabo čuječnostne meditacije pa bi zato rada vpeljala tudi v osnovne in srednje šole, da bi – za boljše ozračje in medsebojne odnose – učenci razvijali občutek potrpljenja in sočutja, kognicijo, pozornost in socialne spretnosti. »To je težko preučevati, ampak bomo videli, kakšni bodo učinki. V ozadju namreč deluje stvar, ki ti lahko v življenju pomaga – kot učencu ali kot osebi. Da ti služi kot rešilna bilka, s katero lahko potem tudi skozi življenje kalibriraš.«

Torej ljudje sčasoma pozabljamo na svojo človečnost? »Ne, se mi ne zdi, morda pa gledam nanje preveč idealistično. A vidim, da veliko ljudi trpi. In bolj ko prihaja do nekega trpljenja, bolj izvabljamo iz sebe tisto človeškost.«

»Življenje nas nonstop bombardira. Človek ima svojo preteklost, komplekse, travme, bolečine … Po drugi strani pa strah pred prihodnostjo. Ta potrošniški kapitalizem in totalni perfekcionizem, ki želi vedno boljše, hitrejše, sposobnejše, in ti pritiski, ki se izvajajo nad nami, da bomo le uspešni … In ta razklanost med preteklostjo in prihodnostjo človeku povzroča stres. To lahko človeka hromi in mu jemlje voljo do življenja. Po drugi strani pa je bistvo le v tukaj in zdaj. Če boš sedel na miru, kljub zunanjim pritiskom, boš videl ta trenutek, ki obstaja. Tako se vsebine lažje raztopijo. In tako se boš hranil iz tega trenutka,« pove Maja in doda: »Čim več se pogovarjati. Čim več se slišati. Telo, um in čustva sami povedo, zakaj in od kod nekaj izvira.«

Bistvo se je ukvarjati s seboj …

»Ne egoistično, ampak da greš po poti boljšega človeka. Da si vedno bolj zadovoljen s sabo in da vedno bolj opažaš lepote življenja v sebi in izven sebe. Tu smo v skupnosti, ko vzajemno vplivamo en na drugega. Tu so raznorazni študiji, ki jih študiramo, pa so pravzaprav usmerjeni v druge – za boljše blagostanje. Vse je nastavljeno, da si pomagamo izpluti in gremo naprej. In najlažje pomagaš, da se pomiriš s seboj – kar pa je nenehno delo.«

Ob tem naj parafraziram njene vmesne besede, ki so me zbudile iz vsakdanjika: »Vse sva dala na stran in preživela skupaj ves čas, ki sva ga lahko. Kot da bi vedela, da se bo nekaj zgodilo in da se nama čas izteka.«

In to je zgodba, za katero sem menila, da jo morate prebrati.

Barbara MASTNAK
Jure VILČNIK
Nejc VEHOVEC