SpekterZdravje

“Ups,” je rekel Fleming in odkril penicilin

Za največjimi odkritji stojijo pametni posamezniki z malo sreče. In naključja tudi.

.

Dejstvo je, da so tekom zgodovine veliki možje bili, no, predvsem možje. Rahlo nerodni v kombinaciji z izjemno bistrostjo so današnjemu času postregli z veliko odkritji. Fleming s svojim penicilinom, Wilhelm Röntgen z rentgenom in ženino roko in še bi lahko naštevali. Sreča spremlja hrabre, majhna nerodnost in vesela naključja pa pametne. In kakšna sreča, da jih. Žal so mnogi izmed njih doživeli slavo in čast šele po smrti. Danes pa lahko na njihov račun brez pomisleka vzkliknemo: “Glej ga, zlomka, imel je prav.”

Fleming in kup umazane posode

Sir Alexander Fleming, ki je bil svojim sodelavcem nemalokrat znan kot malo nemaren, brezskrben laboratorijski tehnik, se je leta 1928 vrnil s 14-dnevnih počitnic. Ker čistoča opreme ni bila njegova prva skrb, se je ob vrnitvi z dopusta najprej lotil čiščenja. Preden je konec julija odšel na dopust, je namreč proučeval bakterije Staphylococcus aureus. Gojišča je nespametno in brezskrbno pustil na pultu, ne da bi jih razkužil. V umazanih petrijevkah so se bakterije čez poletje namnožile, zato je imel ob vrnitvi veliko dela s pospravljanjem. A v enem od gojišč je opazil nekaj nenavadnega, kar je takoj pritegnilo njegovo pozornost.

Njegovi kolegi so nekaj nadstropij nižje preučevali glive, ki so svojo pot našle do umazanih petrijevk katere je Fleming hranil na pultu. Vroče poletje, plesen in nečiste petrijevke so “krive” za eno največjih odkritij vseh časov. Plesen se je razmnožila v bakterijskih gojiščih. Fleming je med čiščenjem (ki je nedvomno trajalo nekaj časa) presenečen odkril, da na eni od petrijevk, ki jo je veselo prerasla plesen, ni bilo več sledov bakterij. Nenavaden pojav je začel podrobneje proučevati in ugotovil, da plesen Penicillium notatum zavira rast bakterij. Pod mikroskopom je opazil, da so v okolici plesni celice bakterij začele razpadati. Nekaj, kar je plesen proizvajala, je uničevalo bakterije in Fleming je to učinkovino poimenoval penicilin.

Poročilo o odkritju je objavil dobrega pol leta pozneje, pisalo se je leto 1929. Širša znanstvena javnost se na to ni odzvala pretirano navdušeno. Danes pa je penicilin sprejet kot najpomembnejši antibiotik, ki se predpisuje še danes.

Semmelweis: “Morda bi bilo pametno, da si umivamo roke.”

Ignaz Semmelweis je še eden tistih, ki so se v življenju dokopali do pomembnega odkritja, a kaj, ko jih ni nihče poslušal. Madžarski zdravnik je odkril, kako pomembna je čistoča rok. Pisalo se je leto 1846, ko se je zaposlil kot asistent nekega profesorja na prvi porodniški kliniki v dunajski splošni bolnišnici. Tam je bil priča pretresljivemu dejstvu. Več kot 13 odstotkov žensk, ki so tu rodile, je umrlo za boleznijo, znano kot poporodna vročica. Dolgo časa so razmišljali, zakaj je tako. Semmelweis pa je bil tisti, ki je odkril vzrok. Bolnišnica, v kateri je delal, je imela dve ločeni porodniški kliniki. Zanimivo je, da je bila smrtnost mater v prvi veliko večja kot v drugi. Edina razlika je bila v tem, da so v prvi imeli prakso študentje medicine, v drugi pa bodoče babice.

Semmelweis je odkril kako pomembno je umivanje rok, da se ne prenašajo bakterije.
Univerza Semmelweis iz Budimpešte je Ignazov kip poklonila partnerski instituciji Alma Mater Europaea. Novembra so ga postavili pred UKC Maribor.

Na začetku leta 1847 pa je Semmelweis naletel na ključno sled. Njegov sodelavec in prijatelj Jakob Kolletschka se je med pregledom trupla ranil in nato zaradi zastrupitve krvi umrl. Ko je Semmelweis bral poročilo obdukcije, je ugotovil, da so bili izsledki v nekaterih vidikih enaki kot pri žrtvah poporodne vročice. Zato je menil, da so “strupi” s trupel, kot jih je poimenoval, morda okužili nosečnice in povzročili poporodno vročico.

Zdravniki in študentje medicine so pogosto, preden so odšli na porodniški oddelek, opravljali obdukcije, veselo šarili po truplih. Nato pa so delali še porodniške preglede in pomagali pri porodih, ne da bi si umili ali razkužili roke. Mikroorganizmi in “strupi” so se tako prenesli s trupel direktno na nič hudega sluteče porodnice, ki so nato podlegle okužbam in umrle. Smrtnost na drugem oddelku je bila nižja, ker učenke babištva niso opravljale obdukcij, kot so to počeli študentje medicine in zdravniki. Semmelweis je uvedel strogo pravilo: umivanje rok je postalo obvezna praksa. Žal pa je zaradi neodobravanja javnosti nad njegovim odkritjem doživel živčni zlom in pri 47. letih umrl v psihiatrični bolnišnici.

Popil bakterijo, da bi dokazal svoj prav

Barry Marshall je avstralski zdravnik, ki je skupaj s stanovskim kolegom Robinom Warrenom v osemdesetih letih prejšnjega stoletja razvil teorijo, da večino želodčnih razjed povzročijo bakterije in ne stres, začinjena hrana in premočna želodčna kislina. Večina kolegov se je odkritju – pričakovano – smejala. Kako naj bi bakterije preživele v kislem okolju želodca, to vendar ni mogoče, so bili očitki, ki jih je v odgovor na svoje odkritje prejel Marshall. Kljuboval jim je tako, da je popil celo kolonijo bakterije Helicobacter pylori. Po nekaj dneh je endoskopski pregled pokazal, da je bakterija naselila njegov želodec in se začela razmnoževati, zaradi česar je dobil vnetje želodčne sluznice. To je uspešno pozdravil z antibiotiki in dokazal svoj prav.

Roka Röntgenove žene: najslavnejši RTG-posnetek vseh časov

Ena prvih preiskav, ki jih današnji pacienti “dobijo” ob sumu na zlom noge, roke ali udarca kamorkoli drugam, je gotovo rentgen. Metoda, ki deluje po principu anod in katod, je odkritje Wilhelma Conrada Röntgena, nemškega znanstvenika. Ta je ob preučevanju sevanja različnih tipov elektronk po naključju odkril nov tip elektromagnetnega valovanja, ki ga je poimenoval “žarki X”, saj so bili tako nenavadni in tako zelo novi. Ko se je še naprej poigraval z neznanimi žarki, je ugotovil, da lahko radiacije prehajajo skozi papir, les in celo kožo. Tako je nastal prvi rentgenski posnetek človeka: Wilhelm je izkoristil pomoč svoje žene. Posnel je njeno roko in tako za vedno spremenil diagnosticiranje zlomov in preučevanja defektov kosti.

Hvala kravam za varfarin

Odkritje varfarina ni bilo nič drugega kot srečen splet naključij in srečanja pravih ljudi. Leta 1933 je kmet iz Wisconsina iskal pomoč, saj so njegove krave nepojasnjeno umirale zaradi notranjih krvavitev. Na našo in svojo srečo je pri tem naletel na mladega kemika Karla Paula Linka in njegovega kolega Marka Arnolda Stahmanna. Link je odkril, da se v kravji krmi, ki je bila sestavljena pretežno iz sladke krme, skriva kumarin, ki je povzročil krvavitve pri kmetovih kravah. Po sedmih letih raziskovanja in preučevanja je odkril, kako ta deluje na strjevanje krvi in vlogo vitamina K pri preprečevanju učinkov slednjega. Skupaj s Stahmannom je sintetiziral mnogo kumarinskih variant. Varfarin je tako še danes eno izmed zdravil, ki jih predpisujemo za preprečevanje strjevanja krvi.

 

ikona pisec Maruša ESIH
ikona fotograf Pexels, arhiv

Tagi

Uredništvo DOSTOP.si

Administrator portala DOSTOP.si.

Sorodni članki

Back to top button
Close
Close