Zgodovina valentinovega dne: od treh Valentinov do Shakespeara

Nekateri med nami ljubijo ljubezen in so navdušeni nad možnostjo, da bi jo ves dan praznovali. Drugi menijo, da je priljubljena različica ljubezni skomercializirana. A ne glede na to, kaj meniš o valentinovem, je “praznik ljubezni” ena najbolj priljubljenih tradicij v zahodni kulturi. Kje pa se začne zgodba valentinovega dne?

Kako je dan dobil svoje ime

Najprej preprost odgovor: valentinovo je poimenovano po svetem Valentinu. Vendar se od tu naprej vse še bolj zaplete. Izkazalo se je, da je Katoliška cerkev razglasila za svetnike vsaj tri Valentine, vsak od njih pa ima svojo skupino podpornikov, ki trdijo, da je prav njihov tisti, ki stoji za tem praznikom.

Prvi sveti Valentin je bil upornik, ki se je uprl odloku rimskega cesarja Klavdija II., pod katerim se mladi moški niso smeli poročiti in so morali služiti v vojski. Drugi sveti Valentin je pomagal krščanskim zapornikom pobegniti iz rimskih zaporov, dokler ga niso ujeli in zaprli. Tretji sveti Valentin je bil katoliški škof v Terniju. Zgodovina se o njem ni veliko spominjala, zgodbe vseh treh svetnikov pa so se skozi stoletja prepletale.

Vsi pa so le imeli nekaj skupnega

Toda vsem trem moškim je bila poleg imena skupna še ena nesrečna stvar. Zelo neromantično so vse tri mučenike obglavili različni rimski cesarji. Po nekaterih različicah zgodb naj bi bili vsi moški usmrčeni 14. februarja, ali blizu tega datuma (v različnih letih), vendar zgodovinarji te podrobnosti niso mogli preveriti.

Lupercalia in papež, ki je spet imel nekaj proti

Tako kot številni sodobni prazniki, ki se praznujejo že stoletja, ima tudi valentinovo korenine v poganstvu. Lupercalia je bil poganski praznik plodnosti, ki se je običajno praznoval februarja. Festival je bil posvečen Faunu, rimskemu bogu poljedelstva, ter Romulu in Remu, rimskima ustanoviteljema.

Lupercalia je bila povezana s plodnostjo, vendar ne v sodobnem smislu ljubezni in romantike. Duhovniki iz reda, imenovanega Luperci, so žrtvovali kozla in psa, ju odrli, njuni koži namočili v kri in ju nato uporabili za nežno “bičanje” mladih žensk, s čimer naj bi ženske postale bolj plodne. Nato so imena žensk dali v kozarec, vsak mladenič, ki je bil primeren, pa je izžrebal svoje ime, s čimer je nastal par za naslednje leto (in po možnosti tudi zakonska zveza, če se je izšlo).

Papež Gelasij I. je v petem stoletju, da bi “očistil” poganski praznik, združil Lupercalio z dnevom svetega Valentina. Novi praznik se je hitro razširil v vse države, ki so prakticirale krščanstvo. Tudi Chaucer in Shakespeare sta prispevala k temu, da se je praznik iz krvavega praznika seksa spremenil v sodobno ljubezensko zgodbo, saj sta o njem pisala na sladek, lahkoten in vsekakor manj pohoten način.

DOSTOP.si / MB
Unsplash