Ali pravzaprav živimo v simulaciji? Tako delujejo naši možgani …
Je svet okoli nas res resničen? Kako ga zaznavajo možgani, kaj predvidijo in kako se na dražljaje odziva naše telo?
Nova psihologija uma: Prediktivna obdelava
Za zavedanje sedanjega trenutka je potrebna ogromna količina mentalne energije. To se zgodi zaradi ogromne količine informacij, ki tečejo iz naših čutil. Vse pa jih je treba uskladiti in integrirati, da se lahko, ne samo zavedamo sveta, ampak tudi sprejemamo odločitve in ukrepamo v skladu z njimi v realnem času.
Glede na kompleksnost naloge bi pričakovali, da bo zaradi tega vse – od hoje po natrpani ulici do preprostih stvari kot je lovljenje žoge – izjemno težko. Toda narava, pravi teorija, se je težave rešila tako, da nam je dala možgane, ki ‘predvidijo prihodnost’. Konstrurirajo ‘poenostavljen’ model sveta, ki se nenehno posodablja in bogati z informacijami naših čutov. Kar imamo za sedanji trenutek, je pravzaprav osupljivo realistična iluzija, ki jo je ustvaril um – iluzija, ki je tako prepričljiva, da jo zamenjamo za resničnost. Imenuje se simulacija, proces, na katerega se opira pa je označen kot ‘prediktivna obdelava’.
Iz teorije v prakso
Teorija pravi, da napovedana obdelava deluje tako, da nenehno ‘ugiba’, katere informacije bodo čutila poslala v možgane. Sveta ne vidimo zares. Vidimo, kako naše misli mislijo, da je svet videti. Prav tako ne slišimo zares, ampak namesto tega izkusimo zvoke, za katere možgani in um verjamejo, da bodo udarili v naša ušesa. Enako velja tudi za ostala čutila. Možgani in um predvidevajo, kaj bomo okusili, občutili in vonjali. V praksi je to napoved – ali simulacija – tista, ki jo izkusimo.
Kot si lahko predstavljamo, je to fantastično zapleten proces, vendar pomaga preprosta analogija. Tudi v pogovoru lahko določene stalne fraze predvidimo vnaprej. Takšne napovedi naredijo zavedanje in odzive bolj tekoče, ker je svet običajno predvidljiv.
Stanja stiske so tudi stanja upanja
V spomin si zelo enostavno prikličemo žalostne in boleče trenutke. To se dogaja zato, ker je um nagnjen k shranjevanju pomembnejših izkušenj, in med njimi se pogosto znajdejo tudi tiste manj lepe.
Vendar pa je treba opozoriti, da so naša čustva pristna in čisto nič simulirana. Če se počutiš žalostnega, si resnično žalosten. Če se počutiš zaskrbljenega in pod stresom, izčrpanega ali jeznega, potem resnično doživljaš tovrstno stisko.
In čeprav so takšna čustva težka in boleča, lahko na nek način predstavljajo tudi stanja upanja. Le obrniti jih moraš znati sebi v prid in se iz njih nekaj naučiti. Ob tem si lahko pomagaš z meditacijami in vajami čuječnosti. Na ta način bo tvoja simulacija ponovno usmerjena in bolj usklajena z realnostjo. Svet se boš naučil doživljati takšnega kot resnici je. Možgani, um, duh in telo ti bodo hvaležni.
DOSTOP.si / 
