Kako se pandemija konča? Znanost pravi, da v resnici nikoli čisto ne izgine
Po več kot 40 milijonih primerih in 1 milijonu mrtvih po vsem svetu, ponovni uvedbi karantene v Sloveniji in več kot 800 primeri okužbe dnevno se zdi, da se pandemija koronavirusa še ne bo tako hitro poslovila. Na kakšen način pa se pandemije pravzaprav zaključijo?
Matematiki in epidemiologi se trudijo ustvariti matematične modele, ki bi predvideli število mrtvih in konec koronavirusa. Vendar pa napovedovanje poteka pandemije ni tako enostavno. Morda nam zato ostane le, da se ozremo v preteklost in poskušamo ugotoviti, na kakšen način je izginila (oz. ni izginila) pandemija v preteklosti.
Ko se enkrat pojavijo, bolezni redko kar izginejo
Čeprav so mnogi trdili, da je koronavirus le nekoliko hujša gripa, da bo izginil sam od sebe ali pa da ga bo pregnalo poletje, se ni zgodilo nič od naštetega. Virus tudi s cepivom ne bo pravzaprav nikoli izginil, podobno kot so med nami še vedno virusi preteklih pandemij.
Edina bolezen, ki je bila popolnoma izkoreninjena s pomočjo cepiva, so bile črne koze. Za to je v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja poskrbela uspešna mednarodna kampanja Svetovne zdravstvene organizacije.
Vendar pa so take zgodbe bolj izjema kot pravilo. Za primer vzemimo recimo malarijo, ki je stara skoraj toliko kot človek. Leta 2018 je pozročila okoli 228 milijonov primerov in približno 400 tisoč smrti, čeprav se različni mednarodni programi že od leta 1995 trudijo, da bi njene učinke vsaj omilili. V mnogih državah južnega sveta je bolezen še vedno endemična.
Podobno so že več tisočletij z nami tuberkoloza, gobavost in ošpice, pa še vedno ni videti, da jih bomo v kratkem izkoreninili. K temu lahko dodamo še novejše patogene, kot so HIV, ebola, gripa in koronavirusi (SARS, MERS, SARS-COV-2, ki povzroča COVI-19). Raziskava, v kateri so preučevali škodo, ki jo povzročajo bolezni, kaže, da virusne bolezni povzročijo skoraj tretjino vseh svetovnih smrti, večino v razvijajočih državah.
Kuga, pandemija preteklosti, se še vedno pojavlja med nami
Tudi okužbe, proti katerim se lahko borimo s cepivom in uspešnim zdravljenjem, še vedno povzročajo smrti. Kuga, najbolj smrtonosna nalezljiva bolezen v človeški zgodovini, še vedno skrbi za lokalne izbruhe. V zadnjih 5 tisoč letih je pandemija kuge zabeležena vsaj trikrat, najbolj znana je recimo kot črna smrt v 14. stoletju. Vsakič je tej pandemiji podleglo več sto milijonov ljudi.
Vendar pa črna smrt ni bila izoliran izbruh pandemije kuge. Ta se je vračala vsaj vsako stoletje ali pa še pogosteje. Vse do 19. stoletja in sanitarne revolucije je vsak izbruh skozi mesece nekako poniknil, mnogokrat zaradi sprememb temperature, vlage, dostopnosti gostitelja virusa ali pa odpornosti dovoljšnjega dela ljudi.
In ne, kuge se še vedno nismo popolnoma rešili, saj je bakterija Yersinia pestis, ki je poskrbela za pandemije v preteklosti, še vedno med nami.
Upajmo, da COVID-19 med nami ne bo vztrajal več tisočletij. Vendar pa se moramo zavedati, da navkljub uspešnemu cepivu ni nujno, da bomo kdaj popolnoma varni. Če bo kdaj program cepljenja oslabel, se bo virus med nas vrnil z večjo močjo. Podobno se zaradi nasprotnikov cepljenja trenutno dogaja z ošpicami in otroško paralizo.