SpekterZdravje

Lahko noč pa eno bolho za pomoč

Zagotovo je že vsak izmed nas doživel neprespano noč, pa naj bo to zaradi prevelikega stresa, dolgega potovanja, bolezni ali drugih začasnih motenj, ki se tu in tam pojavijo v naši sicer redni spalni rutini in po nekaj dneh izginejo.

Pri nekaterih posameznikih pa so težave s spanjem vsakodnevni pojav ter prinašajo frustrirajoče noči, težka jutra in oslabljeno počutje čez dan.

Glede na mednarodno klasifikacijo razvrščamo številne motnje spanja v šest glavnih kategorij: v motnje nespečnosti, spalne budne motnje cirkadianega ritma, hipersomnije, parasomnije, motnje gibanja, povezane s spanjem, in motnje dihanja, povezane s spanjem. V tem članku pa predstavljamo samo nekaj najpogostejših.

Zvezdica nezaspanka

Insomnija oziroma nespečnost je ena najpogostejših motenj spanja, pri kateri ljudje težko zaspijo ali pa se srečujejo s številnimi nočnimi prebujanji in zgodnjim jutranjim zbujanjem. Nespečnost je redko osamljena zdravstvena ali duševna bolezen in je prej simptom kakšne druge bolezni. Nespečnost delimo na kratkotrajno (akutna ali prilagoditvena nespečnost) in na dalj časa trajajočo (kronična nespečnost). Lahko tudi pride in odide.

Redna telovadba pomaga pri tem, da hitreje zaspimo, vendar če telovadimo pred spanjem, bomo s tem le otežili svoj spanec.

Akutna ali prilagoditvena nespečnost navadno traja od ene noči do nekaj tednov, kronična pa je prisotna več kot tri tedne. Zaradi kratkotrajne, prehodne nespečnosti trpi od 10 do 26 odstotkov ljudi, za kronično, dolgotrajno nespečnostjo pa boleha od 7 do 20 odstotkov oseb, pri tem pa pogostost insomnije raste z leti. V splošnem lahko nespečnost lajšamo s preprostimi higienskimi ukrepi spanja, kot so vadba, vroča kopel, toplo mleko ali sprememba okolja spalnice. Če pa nespečnost traja več kot tri tedne, je najbolje obiskati osebnega zdravnika, ki nas bo napotil k specialistu za motnje spanja, to so psihiatri, nevrologi in pulmologi.

Neželeno ponočevanje

Spalna apneja je pogosto spregledana zdravstvena težava, za katero je značilno, da povzroča krajše prekinitve dihanja med spanjem. Ko nehamo dihati, tudi če le za trenutek, preide telo v krizno stanje oziroma nekakšen boj za preživetje. Nadledvična žleza sprosti adrenalin, krvni tlak se močno poveča in srčni utrip naraste. Če se to dogaja redno, se drastično poveča tveganje za srčni napad ali kap. Obstajata dve vrsti spalne apneje: obstruktivna in osrednja oz. centralna. Obstruktivna spalna apneja (OSA) je pogostejša izmed dveh. Pojavi se, ker telo med spanjem sprosti mišični tonus, kar lahko na nivoju zgornjih dihalnih poti privede do kolapsa in neprodušnega zaprtja.

Če se torej mišični tonus mehkega neba in grla oslabi in so ta tkiva zelo ohlapna, lahko med vdihom zraka pride do pojava, imenovanega Bernoullijev princip. Simptomi OSA lahko vključujejo smrčanje, dnevno zaspanost, utrujenost, nemir med spanjem in težave s koncentracijo. Pri osrednji oz. centralni spalni apneji (CSA) pa dihalne poti niso blokirane, vendar so možgani tisti, ki telesu ne sporočijo, naj diha. Ta vrsta se imenuje centralna apneja, ker je povezana s funkcijo osrednjega živčnega sistema. Centralna spalna apneja je veliko redkejša, saj ne gre za oviro pretoka zraka skozi dihalne poti, temveč za nevrološko motnjo.

Ali si to ti, Satan?

Spalne paralize so dobro opisane skozi zgodovino. Verjame se, da so paralize igrale vlogo pri ustvarjanju zgodb o ugrabitvah Nezemljanov in drugih paranormalnih dogodkih.

O spalni paralizi govorimo takrat, ko se človek med prebujanjem ali trenutkom, preden zaspi, zaveda samega sebe in okolice, vendar se ne more gibati ali govoriti. Takšna paraliza traja nekaj minut, lahko se pojavi večkrat ali pa zgolj kot posamezna epizoda. Njena značilnost? Halucinacije. Posameznik med epizodo halucinira (sliši, začuti ali vidi stvari, ki jih ni), kar pogosto povzroči občutek strahu. Spalne paralize se pojavljajo pri ljudeh, ki so sicer zdravi, pri posameznikih z narkolepsijo ali pa se pojavljajo v družinah zaradi specifičnih genetskih sprememb. Paralize se pogosto pojavijo zaradi pomanjkanja spanja, psihološkega stresa ali nenormalnega cikla spanja. Možnosti zdravljenja so do danes slabo raziskane, zdravniki pa so si enotni, da ne gre za resno bolezen ali težavo. Če se težave pojavljajo pogosto, priporočajo izboljšanje higiene spanja, kognitivno vedenjsko terapijo ali antidepresive. Paralize občasno doživi od 8 do 50 odstotkov ljudi, zaradi česar se uvrščajo med pogoste spalne pojave.

Ko gredo noge po svoje

Med spalne bolezni sodi tudi narkolepsija, ki se kaže kot prekomerna dnevna zaspanost. Oseba s to boleznijo lahko kar na lepem zaspi – med pogovorom, hojo, vožnjo avtomobila.

Sindrom nemirnih nog, imenovan tudi bolezen Willis-Ekbom, povzroča moteče občutke v nogah in močno potrebo po njihovem premikanju. Simptomi se pogosto pojavljajo v poznih popoldanskih ali večernih urah in so večinoma najresnejši ponoči, ko oseba počiva, na primer ob sedenju ali ležanju v postelji. Pri tem raziskovalci ugotavljajo, da počitek in nedejavnost izzoveta simptome, medtem ko gibanje povzroči začasno olajšavo. Za približno enega od 50 ljudi je stanje tako resno, da zahteva redno zdravljenje. Sindrom nemirnih nog slabo vpliva na počutje ljudi, ki so prizadeti, kajti če je prebujanje ponoči pogosto, so podnevi utrujeni in neprespani, zato se težko zberejo, trpijo zaradi pomanjkanja energije ali trpijo zaradi motenj razpoloženja. Prizadeti so tudi njihovi partnerji. Znani so primeri, ko se bolniki kljub motnjam v spanju ne zbudijo, vendar zaradi njihovega premikanja (tudi brcanja) partnerji ne morejo spati.

 

 Klemen POLANEC
 Pixabay

Tagi

Uredništvo DOSTOP.si

Administrator portala DOSTOP.si.

Sorodni članki

Back to top button
Close
Close