SpekterZdravje

Parkinsonova bolezen: Ko možgani pravijo “da”, a udi nasprotujejo

Anglija, začetek 19. stoletja, natančneje leto 1817. Nadobuden angleški zdravnik James Parkinson je zatresel temelje poznanega s svojim člankom z naslovom "An Essay on the Shaking Palsy". V njem je opisal tremor rok, ki se je pojavil v mirovanju, pa tudi nenormalno držo telesa, ki sta bili skupni vsem njegovim pacientom.

Neobičajna hoja, njen nenormalni začetek in zmanjšana mišična moč so pritegnili njegov raziskovalni duh in njegovim opisom so sledili številni drugi. Jean-Martin Charcot je leta 1867 prvič uporabil izraz Parkinsonova bolezen, sir William Richard Gowers, britanski nevrolog, pa je leta 1886 prvi narisal pacienta z omenjenimi simptomi in znaki. K opisu bolezni in razvoju znanja, povezanega z njo, so v nadaljnjih letih prispevali tudi Wilhelm Heinrich Erb in številna druga sloveča imena. Danes zgodovina bolezni dosega nove mejnike, mnogi se borijo proti njej, marsikomu ne uspe. Kot je zapisala angleška igralka Helen Mirren, je najtežje vprašanje, ki si ga bolniki s Parkinsonovo boleznijo znova in znova postavljajo, nanj pa nimajo odgovora: Bom danes zmogel narediti to ali ne?

Zakaj nastane Parkinsonova bolezen?

Parkinsonova bolezen spada med bolezni ekstrapiramidnega sistema. Anatomsko je to del motoričnega sistema, ki skrbi za neprostovoljne gibe. Bolezni omenjenega sistema delimo na hipokinetične in hiperkinetične motnje. Za prve je značilno pomanjkanje gibanja, gibi so počasni, okorni, omejeni. Pri hiperkinetičnih je gibanja preveč, gibi so hitri, nenadni, sunkoviti. Po definiciji je Parkinsonova bolezen kronična, napredujoča, nevrodegenerativna bolezen bazalnih ganglijev. Da nekoliko poenostavimo: pri Parkinsonovi bolezni pride do propada nevronov (živčnih celic), ki jim je skupen nevrotransmiter (živčni prenašalec) dopamin. Zaradi pomanjkanja slednjega se bolezen kaže kot upočasnjeno gibanje, povišan je mišični tonus, prisoten je tremor ter drugi simptomi in znaki, ki se jih bomo dotaknili v nadaljevanju.

Na svetu je okoli 10 milijonov ljudi s Parkinsonovo boleznijo, v Sloveniji okrog 7000.

Zakaj pride do propada dopaminergičnih nevronov, ostaja neznanka. Najverjetneje je odgovorov na vprašanje “Zakaj?” več, k nastanku pomanjkanja bi lahko prispeval nikotin, okolje z mnogimi pesticidi, manganom, insekticidi, travme, ki smo jih bili deležni v življenju, starost in droge, ki so jim primešane razne nečistoče, kot je MPTP (1-metil-4-fenil-tetrahidropiridin).

Bodo danes zmogli narediti korak ali dva? Kaj pa jutri?

Če menite, da je Parkinsonova bolezen redka zadeva, ki je ne boste srečali nikdar, kaj šele zboleli zanjo, se motite. Pojavljanje bolezni narašča s starostjo, pogosteje pa zbolevajo moški. Povprečna starost ob nastopu bolezni znaša 60 let in tako človeka oropa za več desetletij kakovostnega življenja. Bolniki s Parkinsonovo boleznijo povedo, da so postali počasni, gibov ne zmorejo izvesti tako hitro kot nekoč. Težko vstanejo s stola, četudi je to bilo nekoč popolnoma samoumevno dejanje. Njihovi koraki so postali kratki, podrsavajoči, hoja pa je tako nestabilna in počasna, medtem ko so vse pogostejši tudi padci in posledične poškodbe skeleta. Njihova nekoč lepa, velika, jasno berljiva pisava se pretvori v drobne in čedalje manjše čačke. Spremeni se tudi njihov izraz na obrazu, mežikanje postane redkejše, ob spremenjeni barvi glasu pa je tudi govor tišji in počasnejši. Izredno moteče je tresenje, ki ga ne morejo nadzorovati.

Parkinsonova bolezen je druga najpogostejša nevrodegenerativna bolezen na svetu.

Motorični in nemotorični simptomi …

Parkinsonova boleze, James Parkinson, Spekter

Razmišljajo počasneje, v družbo pa zahajajo vse redkeje. Težave ne predstavljajo le omenjeni motorični simptomi, skoraj večja težava so nemotorični, tisti, ki pomembno vplivajo na kakovost medosebnih odnosov, bolnikovega počutja in vklapljanja v okolico. Najpogostejši znak bolezni je motnja voha, relativno zgodaj pa se pojavijo tudi motnje razpoloženja, kot so depresija in anksioznost. Bolniki postajajo vse bolj utrujeni, njihov krvni tlak niha, pojavijo pa se tudi motnje spolnosti ter težave s požiranjem in potenjem. S potekom bolezni se slabša tudi kognitivno stanje in nastopa postopna demenca. Pogoste so prebavne motnje, še posebej upočasnjeno pa je delovanje gastrointestinalnega sistema.

Največjo težavo za pacienta predstavlja bradikinezija, ki pomeni upočasnjenost gibov. Še posebej je to vidno pri tako imenovani značilni parkinsonski hoji. Pojavljajo se zamrznitve, težave pri začetku hoje, bolniki namreč pogosto stopicajo na mestu in šele nato začnejo korak. Roke med hojo mirujejo, ob tem pa so z zgornjim delom telesa nagnjeni naprej. Veliko težavo predstavljajo ovire: vrata, podboji, pragovi, predpražniki, ko se morajo ponovno zaustaviti in znova začeti s hojo.

Bodo še kdaj zdravi?

Glede na to, da je vzrok parkinsonizma neznan, bolezni ne moremo zdraviti tako, da bi preprosto odstranili vzrok, ki je pripeljal do bolezenskega stanja. Tako gre za neozdravljivo bolezen, ki pa jo lahko (vsaj nekaj časa) dobro nadzorujemo z zdravili. Cilj zdravljenja ni popolnost, temveč vzdrževanje normalnih aktivnosti in življenjskega sloga. Osnovno zdravilo je levodopa, ki se v možganih, kjer vlada njegovo pomanjkanje, pretvori v dopamin. Neželeni učinki levodope so lahko tudi psihiatrični in se kažejo kot žive sanje, nočne more, iluzije in halucinacije, ki so predvsem vidnega tipa. Zdravila odlično pomagajo 5–10 let, kar imenujemo “honeymoon faza”. Kasneje je uspešnost zdravil dosti slabša, njihov učinek je krajši, pomembnejši pa postanejo predvsem nemotorični simptomi.

Ko zdravila povzročijo bolezen …

Poznamo tudi sekundarni parkinsonizem, pri katerem je vzrok ekstrapiramidnih simptomov znan, kriva pa je posebna skupina zdravil, ki so v uporabi predvsem v psihiatričnih vodah. Antipsihotiki, ki jih poznamo tudi pod izrazom nevroleptiki, so skupina zdravil, ki jih uporabljamo pri zdravljenju shizofrenije, akutnih psihoz in drugih psihiatričnih stanj. Kar dve tretjini pacientov, ki so na terapiji z antipsihotiki, kažeta znake parkinsonizma. In zakaj je tako? Antipsihotike delimo v dve skupini: na tipične antipsihotike, za katere je značilna močna vezava na dopaminske receptorje, kjer blokirajo sproščanje dopamina in tako znižajo njegovo koncentracijo v sinaptičnih špranjah, ter na atipične antipsihotike, ki se poleg dopaminskih vežejo tudi na serotoninske, noradrenalinske in druge receptorje v možganih. Za pojav parkinsonizma, ki ga povzročijo zdravila, so pomembni prav tipični antipsihotiki, ki s svojim blokiranjem receptorjev dosežejo pomanjkanje dopamina in posledično enako stanje, s katerim se srečamo pri primarnem parkinsonizmu.

Če se pri pacientu, ki ga zdravimo z antipsihotiki, pojavijo simptomi, kot so upočasnjeno gibanje, motnje motorike, govora, hoje …, moramo pomisliti, da so za to krivi antipsihotiki. V takšnem primeru je nujna prilagoditev terapije.

 

 Maruša ESIH
 Pixabay

Sorodni članki

Back to top button