Zdravje

Okužbe človeštva

Nekatere so potonile v pozabo. Za ene okužbe smo prepričani, da obstajajo le v temnih predelih neodkritega pragozda ali na dnu širnega oceana.

Za nekatere okužbe pa smo preprosto gotovi, da se nam ne morejo zgoditi. Pa vendar: gobavost je izbruhnila v Sudanu, ebola pustoši po Afriki, primeri leishmanioze v Evropi, mišja mrzlica v Sloveniji … Smo še vedno prepričani, da se to ne dogaja pred našim pragom in da ne moremo zboleti?

Bolezen biblijskih strani

Pisalo se je leto 1873. Norveški znanstvenik Gerhard Armauer Hansen je bil prvi, ki je odkril, kaj povzroča gobavost. Izoliral je prvo odkrito bakterijo, ki povzroča bolezen pri ljudeh: Mycobacterium leprae. Če ste mislili, da je gobavost le bolezen starih legend, filmov, kot je Nebeško kraljestvo, in ena izmed značilnosti biblijskih zgodb, ste živeli pod kamnom. Leta 2015 je bilo na svetu 211.973 novih primerov gobavosti, od tega je endemskih držav kar sedem: Indija, Brazilija, Indonezija, Etiopija, Demokratična republika Kongo, Nigerija in Nepal. Značilnost lepre, ki je drugo ime za gobavost, je dolga inkubacijska doba bolezni.

Gobavost se pojavlja tudi v razvitem svetu. Leta 2013 so v ZDA beležili 188 primerov.

Okužimo se lahko danes, posledice pa bodo postale klinično jasne šele čez dolga leta, ko bomo na vir okužbe že zdavnaj pozabili. Za prenos okužbe so nevarni tesni stiki z obolelo osebo. Prenaša se lahko z nosnimi kapljicami in slino, medtem ko se preko spolnega stika naj ne bi. Gobavost prizadene kožo in periferne živce, zajame lahko tudi sluznice in predvsem moške spolne organe, natančneje testise. Od vrste gobavosti je odvisna klinična slika in seveda tudi napoved bolezni.

Muc, muc, muc …

Ste si že kdaj zatipali povečane bezgavke, ki so vztrajale in vztrajale? Več kot tri tedne? Ste pomislili, da bi lahko šlo za bolezen mačje praske? Omenjena bolezen, ki jo povzroča Bartonella henselae, je najpogostejši vzrok dolgotrajnega (več kot tri tedenskega) povečanja bezgavk in je pogostejša pri otrocih. Bolezenski znaki se običajno pokažejo nekaj tednov po stiku z okuženo mačko, in sicer z neposrednim stikom, ugrizom ali le prasko domače mačke, ki jo z veseljem božamo in ljubkujemo. Posebej moramo biti previdni, če je mačka stara manj kot eno leto, veliko časa preživi zunaj in ima bolhe. Bolezen se pojavlja po vsem svetu, v naših krajih pa je na račun večjega števila majhnih mačk pogostejša v poletnem in jesenskem času.

Okužba z B. henselae lahko poteka brezsimptomno ali z bolezenskimi znaki. Pri večini (90 % okuženih) se bolezen začne 3–10 dni po stiku z mačko s papulo ali pustulo na mestu vnosa okužbe. Nekaj tednov (približno 1–7 tednov) po vnosu bakterije se povečajo področne bezgavke. Pri polovici bolnikov je povečana zgolj ena na glavi, vratu ali v pazdušni loži. Bezgavka ni boleča in ne kaže značilnih znakov bakterijske okužbe. Pri drugih pa je lahko povečanih več bezgavk v eni loži ali po ena bezgavka v več ložah. Sistemski simptomi in znaki so redkeje prisotni in se kažejo najpogosteje kot subfebrilno stanje, utrujenost, glavobol, bolečina v žrelu ali izpuščaj.

Vranični prisad = biološko orožje?

Antraks, imenovan tudi vranični prisad ali črni prišč, je bolezen, ki jo povzroča toksin bakterije Bacillus anthracis. Zbolevajo predvsem rastlinojede divje in domače živali, ki jim je omogočena paša na pašnikih oziroma travnikih. Pri človeku je bolezen redka, vendar lahko nastopi z različnimi kliničnimi slikami. Ločimo kožni, črevesni in pljučni antraks, ti pa so razširjeni po vsem svetu in Slovenija ni nobena izjema, pri nas smo zadnji primer zabeležili leta 1983. Poznanih je več kot 75 naravnih geografskih žarišč bolezni. Praviloma zbolevajo tisti, ki so v stiku z obolelimi živalmi, tako so v večji nevarnosti poljedelci, kmetovalci, veterinarji in krznarji.

Okužba je možna skozi poškodovano kožo, razne praske, rane in razpoke, ki so idealen način za vstop spor v telo, ali pa preko kužnega materiala, prebavil z zaužitjem okuženega mesa in mleka in preko dihal. Klinična slika je odvisna od mesta, na katerem bacili najdejo pot v telo. Pri kožnem je prognoza najboljša, saj ozdravi skoraj 99 odstotkov bolnikov, medtem ko je pri črevesnem smrtnost do 50-odstotna, pri pljučnem pa več kot 90-odstotna. Obstaja tudi globalen strah, da bi spore antraksa uporabili kot biološko orožje oziroma v bioteroristične namene.

Piše se mišje leto

Že leta 2012 so slovenski časopisi poročali, da smo sredi mišjega leta. Tudi leto 2019 naj bi bilo naklonjeno majhnim glodavcem in nekoliko manj tistim posameznikom, ki utrpijo mišjo mrzlico. Slednjo strokovno imenujemo hemoragična mrzlica z renalnim (ledvičnim) sindromom, je zoonoza, torej bolezen, ki se z živali prenese na človeka. Gre za skupino podobnih bolezni, ki se pojavljajo v Aziji, Evropi in Ameriki, povzročitelji pa so hantavirusi. Leta 1951 so se z boleznijo mišje mrzlice srečali vojaki Združenih narodov, ki so bili nameščeni v Koreji, kjer je virus tudi dobil ime po reki Hantaan, ki teče med Severno in Južno Korejo, ob kateri so ulovili okužene miši. V Sloveniji se od petih vrst hantavirusov (Dobrava, Puumala, Tule, Hantaan 527 in Seul) pojavljata dva, in sicer Puumala in Dobrava.

Leta 2012 naj bi v Sloveniji za mišjo mrzlico zbolelo 185 oseb.

Slednjega, katerega gostitelj je rumenogrla miš in je razširjen po vsem Balkanskem polotoku, so prvič opisali na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Povzroča težjo obliko bolezni kot virus Puumala. Okuženi glodavci izločajo virus v slini, seču in blatu, človek pa se okuži z vdihavanjem aerosolov, ki vsebujejo virus. Dejavnik tveganja za okužbo je predvsem delo in bivanje v naravi ali pa v okoljih, kjer je veliko glodavcev. Zbolijo predvsem poljski delavci, gozdarji, vojaki na vajah v naravi in taborniki. Bolezen se pogosteje pojavlja na podeželju, pa tudi v mestih, kjer glodavci z iztrebki onesnažijo predmete in hrano v kleteh ali skladiščih. V naši deželi je mišja mrzlica endemična v Prekmurju, pogosta pa je tudi v okolici Novega mesta.

Bolezenska slika je pestra, poteka lahko od blagih simptomov pa vse do akutne odpovedi ledvic s krvavitvami. Začne se nenadoma z mrzlico, vročino, glavobolom, bolečinami v trebuhu, s pordelimi očesnimi veznicami in s pikčastimi krvavitvami na obrazu, po vratu in trupu. Sledi hipotenzivno obdobje, nato pa se zvrsti še oligurično in nazadnje obdobje poliurije. Bolniki praviloma popolnoma okrevajo, zadnji smrtni primer pa smo zabeležili leta 2008.

“Tista, ki zvije”

Chikungunya je originalno ime bolezni, ki prihaja iz svahilija in pomeni “tista, ki zvije”. Ime izhaja iz klinične slike; oboleli svoje telo namreč pogosto zvijajo v tipičen položaj zaradi hudih sklepnih bolečin. Virus Chikungunya uvrščamo med arboviruse. Glavni rezervoar so opice, okužijo pa se lahko tudi druge živalske vrste in prav tako ljudje. V urbanih predelih lahko okužbo s človeka na človeka prenašajo komarji rodu Aedes – podvrsta Aedes albopictus ali tigrasti komar, ki se pojavlja tudi v nekaterih predelih Evrope.

Gre za agresivne komarje, ki so najbolj aktivni zjutraj in zvečer. Pri nas so ga zasledili na koprskem in goriškem področju, v naši bližini pa v severni Italiji. Inkubacijska doba chikungunye je 2–12 dni, najpogosteje 4–7 dni. Glavni simptomi in znaki bolezni so nenadna vročina, bolečine v sklepih, otekanje sklepov, bolečine v mišicah, glavobol in splošna oslabelost. Bolezen navadno mine brez posledic, redko je potrebna bolnišnična oskrba in še redkeje se konča s smrtjo.

 

Maruša ESIH
 pixabay

Sorodni članki

Back to top button